GERŠAK, Ivan

Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju Sveti Peter pod Svetimi Gorami (danes Bistrica ob Sotli). Šolanje je nato nadaljeval na gimnaziji, najprej v Celju (1852–1859) in nato v Gradcu (1959–1860). V Gradcu je končal tudi študij prava (1865) ter opravil odvetniški izpit in doktorat (1870).

Nekaj časa je služboval kot domači učitelj pri baronu Gustavu Conradu, nato je kot odvetniški kandidat delal v Mariboru (1865–1866), Gradcu (1866–1867) in na Ptuju (1867–1871). Leta 1971 se je potegoval za slovensko docenturo na graški pravni fakulteti, kjer naj bi predaval civilnopravni red, menično in trgovsko pravo, kar pa mu ni uspelo, saj državni zbor za to ni zagotovil finančnih sredstev. Leta 1871 se je preselil v Ormož in tu vse do smrti opravljal delo notarja.

V Ormožu se je posvetil lokalnemu političnemu in narodnogospodarskemu delu. Leta 1870 je nastopil na volitvah v štajerski deželni zbor kot kandidat Narodne stranke v ptujski mestni skupini, a ni uspel. V času liberalno-konservativnega razcepa v slovenskem nacionalnem gibanju se je zavzel za enotnost v političnem delovanju. Skupaj z Božidarjem Raičem je pripravil prvi poskus sprave med mlado- in staroslovenci, ki pa ni bil uspešen.

Že vse od začetka se je zavzemal za boljši položaj slovenskega naroda. Leta 1876 je ustanovil Ormoško posojilnico. Kot njen načelnik je bil zaslužen, da je iz zgolj nemškega prešla na zgolj slovenski uradovalni jezik. Poslopje posojilnice, prej last Geršakove žene, je postalo središče slovenskega narodnega življenja v Ormožu, zlasti v letih 1884–1899, ko je tukaj delovala Narodna čitalnica v Ormožu. Julija 1876 je uspešno kandidiral za člana okrajnega zastopa v Ormožu, jeseni pa postal še notarski namestnik v Ljutomeru.

Leta 1880 je ustanovil katoliško slovensko politično društvo Sloga z namenom širiti narodno zavest in braniti narodne in vse druge pravice slovenskega ljudstva na državnem, občinskem, cerkvenem, šolskem in gospodarskem področju. Vodil ga je je vse do leta 1887.

Bil je tudi ustanovni član hardeškega gasilskega društva (1896), soustanovitelji Slovenskega političnega društva za Spodnjo Štajersko (1882) in njen načelnik. Postal je tudi podpredsednik Ormoške čitalnice (1899), nato pa še njen predsednik (1906).

Zavzemal se je za pospeševanje vinarstva in kletarstva ormoškega okraja. Leta 1891 je ustanovil Vinorejsko društvo za ormoški okraj, nato pa še Kletarsko društvo (1898), v katerem je bil tudi član odbora.

V mladosti je v Gradcu izdajal znanstveno revijo Čitalnica: podučilni listi za slovenski narod (1856), ki je bila prva v slovenskem jeziku pisana narodnogospodarska in politična revija. V njej je pisal članke o narodnogospodarskih problemih in govoril o takrat najpomembnejših vprašanjih o državi (varstvu in skrbstvu, pravicah idr.)

Pisal je tudi za druge časopise in revije med drugim: Kmetijske in rokodelske novice, Novice, Slovenski glasnik, Naprej, Slovenski narod idr. Med pomembnejši in njegov najobsežnejši prispevek pa sodi narodnogospodarski opis slovenske Štajerske (v Slovenski Štajer, 1870).

Ob petindvajseti obletnici Ormoške posojilnice in ob tridesetletnici svojega notariata v Ormožu je izdal knjigo Ormoški spomini (1902), v kateri je podrobneje opisal svoje delovanje.