GEOHELLI, Marjan

KAŽE DA VENDARLE OBSTAJAJO LJUDJE
KI GREJO IN SKOČIJO
IN JE TAKOJ PÓΔOΣ*

Rodil se je materi Mariji (roj. Treven) in očetu Adolfu. Otroštvo je preživel na Vrhniki,  kjer je leta 1977 zaključil osnovno šolo. Njegov rod je zaznamoval umor njegovega malega (mrzlega) strica, duhovnika na Zaplani, Jožeta Geohellija, 27. jul. 1942 s strani partizanov; umor očetovega brata Hermana Geohellija, ki ga zagrešijo aktivisti Osvobodilne fronte (OF); mamin brat, domobranski kuhar Karel pa je končal v Teharjih po 2. sv. vojni.  V letih 1975-76 sta z bratom izgubila oba starša. Preselil se je k teti v Logatec. L. 1977 je začel obiskovati Gimnazijo Ivana Cankarja (zdaj Šubičeva gimnazija), kjer je maturiral l. 1981. Že v srednješolskih letih se je kulturno udejstvoval, aktiven je bil tudi v mladinski organizaciji ZSMS. Takrat je tudi začel pisati članke v Logaške novice o aktualnih problemih mladine, pa tudi o kulturnem dogajanju v Logatcu. Vojaški rok je služil v Jugoslovanski ljudski armadi v letih 1981-82. Leta 1982 se je vpisal na Univerzo v Ljubljani, Filozofska fakulteta v dvopredmetni študij primerjalne književnosti in filozofije, kasneje bibliotekarstva. V letih 1985-86 je delal kot komercialist v dubrovniški turistični agenciji Atlas.

V letu 1987 pa je v Logatcu prevzel mesto vodje Matične knjižnice Logatec (danes Knjižnica Logatec) in jo s podporo ekipe preselil iz malo večje sobe v Narodnem domu Logatec v novi prizidek ob njem po standardih sodobnih knjižnic. V Narodni in univerzitetni knjižnici je opravil strokovni izpit iz knjižničarstva in Matično knjižnico Logatec uspešno vodil do aprila leta 1993. V letih vodenja knjižnice je bil med drugim tudi tajnik Zveze kulturnih organizacij Logatec, prav tako je bil aktiven tudi na področju ljubiteljskih dejavnosti. Knjižnico je oblikoval kot odprt družaben prostor in tam organiziral številne literarne večere in druge prireditve.  Od priprtja »četverice« (“afera JBTZ”) konec maja 1988, ko se je začel “proces proti četverici”, se je Geohelli osebno angažiral in na svoj riziko Matično knjižnico Logatec dal na razpolago demokratičnim silam. Takrat je bila Matična knjižnica Logatec, v duhu čitalništva v času slovenskega preporoda, prostor, kjer se je rojevala demokracija. Tam je nastal logaški Pododbor za varstvo človekovih pravic, ustanovile so se prve podružnice strank kasnejšega logaškega Demosa, ki ga je v sklepni fazi tudi vodil. Bil je soorganizator prve javne tribune o sestopu komunistov z oblasti z udeležbo vidnih predstavnikov takratne slovenske politične oblasti in opozicijskih struj. To je bilo 22. junija 1989 v Narodnem domu Logatec. Bil je gonilna sila demokratičnih procesov, zavzemanj za človekove pravice in pri ustanovitvi prvih političnih strank v Logatcu v letih 1988-1991. Dejaven je bil tudi v prvem sklicu logaške občinske skupščine po prvih večstrankarskih volitvah.

»Sam sem svojo odgovornost razumel kot nujnost, da življenje knjižnice po selitvi v nove prostore povežem z življenjem in dogajanjem v družbi, v kateri je vrelo od sprememb. Vse je kazalo na to, da se ljudje prebujajo in hočejo več svobode in odgovornosti za svojo usodo. Danes o tem ni lahko govoriti. Ni se vse izšlo, kot bi si želel. In nisem človek za velike besede. Na kratko: logaška knjižnica je v času mojega službovanja, verjetno edina v Sloveniji, postala središče kulturno-političnega življenja Logatca in je odprla vrata vsem demokratičnim gibanjem ter bodočim strankam. Večina, če ne kar vse logaške podružnice novonastalih slovenskih političnih strank, so se ustanovile v knjižnici. Imeli smo močan in odmeven Pododbor za varstvo človekovih pravic, ki je prav tako domoval v knjižnici. Stara komunistična nomenklatura ni bila srečna, vendar so bili tolerantni in daleč od tega, kar jim danes očitajo novodobni tatovi zgodovine. Verjetno je bilo to početje vsaj malo tudi tvegano in celo nevarno. Leta 1988, ob procesu proti četverici, so bile razmere zelo napete. In leta 1991 je bila vojna, vodja knjižnice pa prostovoljec v slovenski vojski na položajih po logaških gozdovih – z miniaturko Prešernovih poezij v levem zgornjem žepu uniforme in prenosnim tranzistorjem.«**

Pomladi l. 1993 se je zaposlil pri Mladina filmu, imel nekaj časa svoje filmsko distribucijsko podjetje, nato pa v času 1994-99 deloval kot direktor marketinga in izvršni direktor kino distribucijske hiše Karantanija film. Po več kot 25 letih je na lestvici najbolj obiskanih filmov še vedno ducat tistih, za katere je sam vodil marketinške kampanje. V letih 1999-2001 je bil direktor marketinga v kino distribuciji Fun film. Leta 2001 je soustanovil majhno zasebno podjetje Go partner, knjižno in video distribucijo ter založbo, ki je se je obdržala do danes. V zlatih časih domačega videa je delal v največji video distribuciji v Sloveniji in je sodeloval pri velikem delu avdiovizualnih zbirk slovenskih splošnih, v manjši meri tudi šolskih in drugih knjižnic. L. 1991 je oživil Kino Logatec, kasneje, ko se je preselil na Vrhniko (kjer je ustvaril družino), je krajši čas v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja ohranjal pri življenju vrhniški kino. V tem obdobju je skupaj z vrhniškimi kino entuziasti odigral pomembno vlogo pri nastanku Art kino mreže Slovenije, ki danes združuje 27 mestnih kinematografov, kjer se vrtijo kakovostni filmi evropskih in drugih svetovnih kinematografij, ki kljubujejo vsesplošni prevladi ameriške komercialne ponudbe. Ob tem je bil dolga leta literarni agent najbolj brane slovenske pisateljice Dese Muck. Pri največjih slovenskih založbah je izboljšal večino pogodb, ki jih je avtorica imela z njimi. Je oče štirih otrok in živi na Vrhniki, kjer se tudi aktivno vključuje v občinsko problematiko, v medijih je pa tudi kritičen do političnogospodarskih in ekoloških anomalij. Dela na Vrhniki in v Logatcu – predvsem kot filmski distributer oz. avdiovizualni založnik. Leta 2019 je bil ob 30-letnici prve javne tribune o sestopu komunistov z oblasti (Logatec, 22. junij 1989) predlagan za občinsko priznanje “Spominska plaketa z znakom Občine Logatec” zaradi izjemnih zaslug kot vodilni pri demokratičnih procesih v Logatcu v prelomnih časih 1988-1991, ko je kot vodja Matične knjižnice Logatec na lastno odgovornost v negotovih časih nudil prostore knjižnice za sestajanje ljudi, ki so utirali pot politični alternativi in demokraciji ter se pri tem sam aktivno angažiral. Nagrade ni prejel.

*Zaključni verzi pesmi PÓΔOΣ PÓΔOΣ iz pesniške zbire Didaskalije k dihanju avtorice Anje Golob.

**Knjižnica Logatec : sedem desetletij bralnih doživetij : zbornik ob 70-letnici delovanja Knjižnice Logatec, 2016, str. 18-19