Galleria fotografica
Drugi nezakonski sin kmetice in podjetnice Rose Gastl, ki je uspešno kmetovala v farovžu v Štebnu (St. Stefan) pri župniku Juriju Jermanu in kupila tudi majhno kmetijo pri Kovaču v Štebnu. Brat je kot otrok umrl, po poroki matere z drugim moškim je dobil še tri polsestre. Obiskoval je gimnazijo na Peravi v Beljaku (Perau in Villach), po maturi je odslužil obvezni triletni vojaški rok, doma pri Kovaču je delal na kmetiji in žagi, bil je pravnik brez dovoljenja in računovodja. Leta 1907 je odpotoval v Ameriko, da bi spoznal svojega očeta Antona Ogrisa, ki pa je bil trgovec v Celovcu. Razočaran se je vrnil v Šteben.
Leta 1909 se je poročil z Mario Gallob iz Trupijeve rodbine v Zgornjih Rutah (Obergreuth), kmetice pri Rjanu v Štebnu, rodilo se jima je 12 otrok. Leta 1909 je bil med soustanovitelji slovenskega društva Ciril in Metod v Ločah (Latschach) ter slovenske hranilnice in posojilnice v Štebnu pri Maloščah (St. Stefan bei Mallestig), med 1. svetovno vojno je bil vojak blizu Leobna na Štajerskem, kjer je v prostem času igral na citre in prepisoval ljudske in klasične note. Od leta 1918 je bil nekaj let tajnik nato nekaj mesecev župan občine Bekštanj (Finkenstein).
Leta 1919 je bil nekaj časa interniran, pred plebiscitom je agitiral za Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (okrajšano SHS) in potem nekemu Slovencu pomagal zbežati na južno stran Karavank. Leta 1921 je postal slovenski občinski odbornik, dal je sezidati stavbo za gasilce v Štebnu in na novo pokriti streho občinskega poslopja v Maloščah (Mallestig). Delal je kot kmet, dealvec na žagi in kot računovodja. Leta 1941 je bil zaradi politične nezanesljivosti odpuščen iz službe pri podjetju Deutsche Reichsautobahn, pred božičem 1943 ga je skupaj s hčerkama Roso Maizinger und Josefine Gastl aretiral Gestapo zaradi simpatiziranja s sovražnikom. Prišel je na zasliševanje v Beljak (Villach) in Celovec (Klagenfurt), z drugimi ujetniki je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je kot ujetnik s številko 62864. 17. februarja 1944 umrl prisilne smrti, uradno zaradi pljučnice.
- Chronik der Marktgemeinde Finkenstein, 2005, str. 130 (Der Gemeindebürger Anton Gastl), str. 169 (Anton Gastl, Bürgermeister von Finkenstein, 1918-1919).
- Das Buch der Namen. Die Opfer des Nationalsozialismus in Kärnten. Hrsg. Wilhelm Baum, Peter Gstettner, Hans Haider, Vinzenz Jobst und Peter Pirker. Klagenfurt-Wien: Kitab Verlag, 2010. (Anton Gastl).
- Entner, Brigitte: Wer war Klara aus Šentlipš/St. Philippen? Kärntner Slowenen und Sloweninnen als Opfer der NS-Verfolgung. Ein Gedenkbuch. Klagenfurt – Wien – Celovec – Dunaj: Drava, 2014, str. 401 sl. (Anton Gastl).
- Gregoritsch, Tatjana: Popotnik po Rožu. Kulturnozgodovinski turistični vodnik. Celovec: Mohorjeva družba, 2019, str. 199 (Anton Gastl).
- Ruhdorfer, Luise Maria: Die Finkensteiner Haus- und Flurnamen. Sechster Band der Reihe Slowenisch als Fremdsprache im Alltag, in der Kirche und in der Literatur. Remscheid (D): Rediroma Verlag, 2020, str. 11 sl. (Die Gastl-Säge).
- Ruhdorfer, Luise Maria: Gott im Verstand, das Herz in der Hand. Erzählungen über ein geglücktes Leben. Remscheid (D): Rediroma Verlag, 2011.
- Ruhdorfer, Luise Maria: Die slowenische Sprache und Kultur in Kärnten. Erster Band der Reihe Slowenisch als Fremdsprache im Alltag, in der Kirche und in der Literatur. Remscheid (D): Rediroma Verlag, 2016; str. 129-148 in str. 168-180: spominska proza.
- Različni prispevki o družini v nemščini, deloma prej objavljeni v slovenščini v Mohorjevem koledarju l. 2010 in 2012, v Rastju 2013, v Jepi 2015 in drugje.