FUGGER GERMADNIK, Rolanda

Rojena je bila v Ljubljani, osnovno šolo je obiskovala v Moravčah, gimnazijo na Poljanah (Ljubljana), študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zaključila v letu 1977.

Najprej je poučevala zgodovino na Srednji ekonomski šoli v Domžalah, leta 1979 se je zaposlila v Zgodovinskem arhivu Celje kot arhivistka, leta 1982 pa v Muzeju revolucije (sedanjem Muzeju novejše zgodovine Celje). Kot kustosinja za povojno zgodovino je imela nalogo postaviti stalno razstavo o povojnem razvoju mesta. Razstava je nastala v treh delih; prvi del je obsegal obdobje od leta 1945–1950 in ga je postavila s sodelavcema Jožetom Vurcerjem in Andrejo Rihter, druga dva dela, ki sta obsegala obdobji 1950–1963 in 1963–1980, pa sama. Poleg stalne razstave, ki je bila zaključena leta 1989, je Fuggerjeva postavila še šest občasnih razstav, od katerih sta bili zlasti odmevni predvsem dve: leta 1983 Utrinki iz ekološke problematike Celja in leta 1991 v sodelovanju z vsemi kustosi za povojno zgodovino v Sloveniji Življenje na listkih.
Za izvirno in kritično predstavitev povojne zgodovine Celja ji je leta 1990 takratna Kulturna skupnost občine Celje podelila Prešernovo nagrado.
Leta 1992 se je zaposlila v Pokrajinskem muzeju Celje kot kustos – pedagog in nadaljevala z izvirnim pristopom do muzejskega gradiva in obravnavanih tem. Tako je v sodelovanju z arheologinjo Ireno Lazar in arhitektom Nandetom Korpnikom nastala razstava Dotikajte se predmetov za obiskovalce z motnjami vida. Posebnost razstave je bila zamisel, da se razstava postavi na način, ki obiskovalcu z motnjo vida omogoča samostojen ogled, brez pomoči spremljevalca. Humanost ter strokovna in tehnična izvirnost projekta so zbudili pozornost v strokovnih krogih, zato je bila leta 1995 s sodelavcema nagrajena z najvišjim slovenskim muzejskim – Valvasorjevim priznanjem.
Po odmevni razstavi To in ono o meščanstvu v provinci, ki je obravnavala v preteklosti nekoliko zapostavljeno zgodovino celjskega meščanstva, se je avtorica po letu 1995 posvetila tematiki grofov Celjskih. Z vrsto akcij je izmerila razsežnosti njihovega mita v javnosti, nato pa kot idejni pobudnik in soorganizator pripravila maja 1998 mednarodni interdisciplinarni simpozij Celjski grofje, stara tema – nova spoznanja. 32 predavateljev iz petih evropskih držav in obsežen strokovni zbornik pričajo o obsegu opravljenega dela, aprila 1999 pa je ob številnih novih spoznanjih nastala obsežna razstava s katalogom Grofje Celjski, ki je zbudila izredno zanimanje javnosti, saj si jo je samo do konca leta ogledalo preko 15000 ljudi. S to razstavo je Celje dobilo prvo celostno predstavitev Grofov Celjskih – svojega mita in identitete. Razstava je leta 2012 dobila svoje stalno mesto v palaciju Knežjega dvorca.
Leta 2008 je pripravila razstavo Mavrični svet Schützeve keramike in leta 2011 za stalno razstavo Od gotike do historizma prispevala prilagoditev za slepe in slabovidne obiskovalce.
Leta 2008 je zaključila magistrski študij Zgodovinske antropologije na Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani in si pridobila naziv magistrica znanosti. Upokojila se je leta 2019.

V letu 2000 je prejela bronasti celjski grb za dolgoletno uspešno delo na področju muzejske razstavne dejavnosti in za razstavo Grofje Celjski. Leta 2020 je prejela priznanje celjske zvezde za življenjsko delo.