Franc PERTOUT

Življenje Franca Pertouta se je močno spremenilo že pri šestih letih – takrat mu je zaradi zastrupitve umrl oče. Frančev oče je bil tri mandate rektor tržaške univerze, ko je bil degradiran na mesto blagajnika. Ker se z novim delovnim mestom ni strinjal, ga je zapustil in postal kmet. Na 30 hektarjih obdelovalne zemlje, ki jo je imel v lasti, je prideloval sadje in zelenjavo ter ju z vlakom pošiljal prodajat na Dunaj. Po pripovedovanju Franca Pertouta je bil nato njegov oče pod pretvezo, da ima sladkorno bolezen, poslan v bolnišnico. Med hospitalizacijo je prejemal strup cianid, zaradi katerega so mu organi postopoma odpovedovali in po devetih mesecih je umrl. Vzrok smrti, zastrupitev, je potrdila obdukcija.

V času očetove smrti je z materjo živel v Gorici, v hiši na Pristavi, od koder so ju fašisti izselili v hišo revežev v Gorici, kjer sta lahko ostala največ mesec dni. S seboj sta lahko vzela le najnujnejše stvari. Takrat jima je na pomoč priskočil direktor takratne Primorke, ki jima je za nedoločen čas ponudil prostor v svoji hiši – tako sta tri leta spala na tleh vinske kleti. V tem času je Franc obiskoval šolo pod kostanjeviško cerkvijo v ulici Via Capella. Končal je peti razred osnovne, potem pa še tri razrede srednje šole. Leta 1942, ko je bil star deset let, se je njegova mama poročila z Italijanom in zanju so se začeli najslabši časi. Frančev očim je skrbel samo zase. Od Franca je zahteval, da vsak dan v Panovcu nakrade drva za eno »borelo« in jih pred poukom na trgu proda za pet lir. S tem denarjem si je očim kupil pet litrov vina. Mama je kasneje izvedela, da je očim član fašistične organizacije. Franc je moral, po navodilu očima, veliko delati, zato je bil v šoli pogosto brez domače naloge. Italijanski učitelji so ga kaznovali s klečanjem na grobi soli.

Franc Pertout se je po osvoboditvi Primorske leta 1947 prijavil za brigadirja na gradbišču nove Gorice, istega leta se je tudi odločil, da gre v Ljubljano v Mostovno delavnico. Tu je spoznal dobrega in sposobnega vodjo, ki mu je omogočil nadaljnje šolanje: najprej za strojnika, nato za gradbenika in zaradi velikega števila nesreč še za varnostnega inženirja. Vsa ta dela je opravljal sam in zato prejemal tudi višjo plačo. S tem dodatkom je v Rožni Dolini pričel graditi veliko hišo, preveliko za njegovo tričlansko družino. Ker z ženo in hčerko tako velike hiše niso potrebovali, je prijatelja arhitekta prosil, naj v njej predvidi devet kopalnic in sedem sob. Hišo je gradila sposobna skupina ljudi, ki je z gradnjo končala v sedmih sobotah. Dodatne sobe so uspešno oddajali in zaradi velikega povpraševanja število prenočišč še povečali, tako da so sobe opremili s pogradi. Prenočišča ponujajo in oddajajo še danes, vendar ne v takem obsegu.

Po petindvajsetih letih dela v Ljubljani je pričel delati v Novi Gorici. Najprej na IVD Maribor, enota Gorica, kot vodja enote, nato pa pet let na Komunali Nova Gorica, kjer je bil zadolžen za gradnjo pokopališč v Ajdovščini, Tolminu in Stari Gori. Zadnjih pet let pred upokojitvijo je bil zaposlen na CPG.

Gospod Pertout se je leta 1989 upokojil in še vedno je zelo aktiven: rad hodi, največkrat iz Rožne Doline do Šempetra ali Vrtojbe in nazaj, skupaj približno 6–8 km, obiskuje različne vadbe, znanje pa nabira tudi na tečaju nemščine.