Franc KURINČIČ

Pri štirinajstih letih in po dokončani osnovni šoli in dveletnem nadaljevalnem tečaju so družino Franca Kurinčiča preselili v Breginj, saj je njegovo rodno vas med prvo svetovno vojno zajela italijanska vojska. Vrnili so se po kobariškem zlomu in kmalu zatem so ga vpoklicali v 97. tržaški regiment. V Radgoni je doživel vojaški upor, nato pa je bil poslan na tirolsko bojišče.

Po vojni se je preživljal tako, da je s konji prevažal gradbeni material in drva. Pridružil se je vaškemu Ljudskemu odru, kjer je bil član moškega pevskega zbora. Bil je tudi član Planinskega društva Idrsko, kjer je bil izvoljen za predsednika kolesarskega odseka. Franc Kurinčič je bil leta 1925 izvoljen za predsednika kobariškega prosvetnega okrožja osrednje prosvetne zveze v Gorici, kjer je leta 1927 zaradi svoje delavnosti dobil častno diplomo. Pridružil se je tudi organizaciji TIGR in bil vodja zaupnikov v vasi. Ker mu je grozil zapor, je leta 1929 odločil za izselitev v Argentino. Kasneje se mu tam pridružila tudi žena Lucija.

Ob prihodu v Argentino dolgo ni našel stalne zaposlitve, zato se je preživljal z opravljanjem različnih del. Bil je pleskar, polagal je mozaike, pral delovne obleke, zidal, bil dekorater, gostilničar. Nazadnje je bil poslovodja trgovine La Superiora, kjer se je ukvarjal s prodajo vina na drobno. Takrat sta v Buenos Airesu delovali dve slovenski društvi: Ljudski oder in Slovensko prosvetno društvo. Njihov član je bil tudi Franc Kurinčič, ki se je kasneje zavzel za ustanovitev Slovenskega prosvetnega društva 2 v drugem delu mesta, kjer je živelo veliko Slovencev, predvsem s Tolminske. Ob stoletnici rojstva pesnika Simona Gregorčiča je bil pobudnik meddruštvene proslave in predsednik prireditvenega odbora.

Leta 1945 je postal predsednik Odbora za jugoslovansko Primorje in bil zadolžen za seznanjanje svetovne javnosti s slovenskim Primorjem, Istro in Trstom ter za pošiljanje brzojavk v evropske prestolnice. Dve leti kasneje je bil izvoljen za podpredsednika Slovanskega sveta, organizacije, ki je združevala pet slovenskih društev. V istem letu so se štiri slovenska društva združila v Slovenski ljudski dom, kjer je bil Franc Kurinčič načelnik kulturnega odseka.

Konec maja leta 1948 se je vrnil v Slovenijo s prvo skupino povratnikov na ladji Partizanka in se nastanil v Ljubljani. Ob ustanovitvi Slovenske izseljenske matice leta 1951 je bil izvoljen v odbor in zadolžen za Južno Ameriko.

Leta 1981 je izdal spomine Na tej in oni strani oceana. V njih je opisal svoje življenje v domovini in razmere v Argentini.

Odlikovan je bil z redom bratstva in edinosti II. stopnje, z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo. Ko je dopolnil osemdeset let je od predsedstva SFRJ prejel red republike s srebrnim vencem, s strani občine Šiška pa je prejel priznanje osvobodilne fronte slovenskega naroda.