Franc HUDOKLIN

Izšel je iz gruntarske družine. Od leta 1873 je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, a je moral šolanje dvakrat prekiniti, najprej leta 1880 zaradi bolezni, leta 1882 pa je bil izključen. Leta 1885 je v Trstu maturiral z odličnim uspehom. Glede nadaljnjega šolanja je imel načrte v zvezi z umetnostjo, pod pritiski domače okolice pa naj bi šolanje nadaljeval v semenišču v Zagrebu oziroma Pazinu. Vseskozi sta ga pestili jetika in duševna bolezen, ki je bila prisotna v družini in se je pri njem kazala kot izredna nadarjenost, ki je mejila že na čudaško genialnost. Nenehno je zapadal v pesimizem. Po odhodu iz Novega mesta se je preživljal z inštrukcijami, leta 1884 je krajši čas deloval kot pomožni učitelj v Žalni.

Za svojo starost je bil Hudoklin nadpovprečno izobražen. Zanimal se je za v tistih časih modno slovanofilstvo, za Ruse, Hrvate in srbsko narodno pesem. Govoril je tudi italijansko, francosko in špansko, na pamet je znal Prešerna in v originalu bral evropske liberalne razsvetljence, navduševal se je nad Heinejem. Po Dolenjskem je nabiral narodno blago (narodne pesmi, pripovedke in pregovore). V Gracarjevem turnu je prijateljeval z Janezom Trdino, ki mu je posvetil v arheološki okvir postavljeno bajko Bratovska gomila. V njej ga je Trdina poimenoval Hudolin. Ignacij Kušljan, s katerim sta postala nerazdružljiva prijatelja, je pod Hudoklinovim vplivom pričel raziskovati arheološko preteklost rodne Dolenjske.

Hudoklin je pisal pesmi in tragedije, ki pa niso dozorele. Po njegovi smrti je Ljubljanski zvon objavil nekaj njegovih ljubezenskih pesmi. Njegova literarna zapuščina, ki naj bi bila obsežna, se ni ohranila. Nekaj pesmi in korespondence s Kušljanom se nahaja v Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto.