Franc ČELEŠNIK

Osnovno šolo je končal v Kranjski Gori, gimnazijo pa v Ljubljani. Medicino je pričel študirati v Ljubljani, končal tamkajšnje štiri semestre in leta 1934 diplomiral v Gradcu. Po končanem študiju je v Gradcu in na Dunaju opravil specializacijo iz stomatologije.

Med letoma 1938 in 1944 je imel v Ljubljani zasebno zobozdravstveno ordinacijo. Kot aktivni sodelavec Osvobodilne fronte je bil oktobra 1944 ujet pri razstrelitvi Štampetovega mostu na železniški progi Dunaj–Ljubljana–Trst, nato prepeljan v begunjski zapor in od tam interniran v zloglasno koncentracijsko taborišče Mauthausen, kjer je po začetnem delu v kamnolomu postal pisar taboriščnega zdravnika in je ob osvoboditvi organiziral vračanje interniranih. Ob ustanovitvi Stomatološke klinike v Ljubljani je bil eden prvih sodelavcev prof. Jožeta Ranta. Bil je prvi predstojnik Klinike za ustno in čeljustno kirurgijo in prvi profesor predmeta ustna in čeljustna kirurgija na stomatološkem odseku Medicinske fakultete v Ljubljani. Strokovno se je usposabljal v Zürichu, Pragi, Ženevi, Baslu in Gradcu. Leta 1945 je postal asistent, 1947 docent, 1953 je bil izvoljen za izrednega, 1962 pa za rednega profesorja čeljustne kirurgije na Medicinski fakulteti v Ljubljani. V letih 1947/48 se je izpopolnjeval v Švici, za kar je prejel štipendijo Svetovne zdravstvene organizacije, in na Češkoslovaškem, po vrnitvi pa je prevzel vodstvo Klinike za ustno in čeljustno kirurgijo. Slovensko čeljustno kirurgijo je dvignil na evropsko raven in jo obogatil z izvirnimi načini zdravljenja. Izboljšal je metode zdravljenja tumorjev na obrazu, prirojenih napak in predprotetično kirurgijo. Četrt stoletja je vodil ljubljanski kliniko in katedro za maksilofacialno in oralno kirurgijo (1949–1973), v študijskem letu 1960/61 je bil tudi dekan Medicinske fakultete.

Čelešnik je bil kirurg svetovnega slovesa in je izdelal izvirne operativne metode za plastiko tuberov (1951), dvofazno zaporo obojestranske totalne heiloshize v vertikalnem zaporedju (1957) in dvoslojno zaporo antrooralnih komunikacij. Razen tega je modificiral in izboljšal nekatere že ustaljene metode drugih avtorjev. Uspešno je opravljal predprotetične kirurške posege, intraoralno osteoplastiko, operacije disgnatij in drugo, se posvečal zahtevnim operacijam obušesne slinavke s preparacijo obraznega živca ter organiziral sistematično timsko terapijo shiz. (Lenart V. In memoriam. Zobozdravstveni vestnik 1973 (28); 3–4: 57–9.)

Z znanjem in prodornostjo je postal ustanovni član in prvi predsednik Evropskega združenja za maksilofacialno kirurgijo (1970–1972) ter je leta 1972 v Ljubljani organiziral njihov prvi kongres. Prav tako je prof. Čelešnik sam in s sodelavci objavil okrog sto strokovnih in znanstvenih člankov v domačih in tujih revijah. Številni med njimi so služili kot učno gradivo. Spisal je tudi številne recenzije in več poljudnih člankov. Prof. Čelešnik je bil tudi organizator: pripravil je III. jugoslovanski kongres za plastično in maksilofacialno kirurgijo z mednarodno udeležbo (Maribor, 1968) ter vodil znanstveni simpozij o heilognatopalatoshizah. Gradiva zanj je izdal v zgledno urejenem zborniku v angleškem jeziku. Aktivno se je udeležil številnih kongresov doma in v tujini. Prejel je številne nagrade in postal član uglednih mednarodnih strokovnih združenj. L. 1969 je postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, l. 1970 ustanovni član in prvi predsednik Evropskega združenja za maksilofacialno kirurgijo (European Assosiation for Maxillo-Facial Surgery) (1970–1972) ter nato njegov častni član. Bil je tudi častni član vrste tujih strokovnih združenj.

Ob odprtju osrednje stavbe Kliničnega centra v Ljubljani leta 1975 so akademiku Francu Čelešniku ob kolegih, kirurgu Božidarju Lavriču, ginekologu Pavlu Lunačku in internistu Igorju Tavčarju, odkrili doprsni kip, delo akademskega kiparja Marjana Keršiča. Leta 1998 pa sta mu Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Občina Kranjska Gora na rojstni hiši v Podkorenu odkrili spominsko ploščo.