Rodil se je na Ptuju, nato se je s starši preselil v Postojno. Tako mama kot oče sta bila izučena fotografa. Njegov oče Vilko Filač (1913-2002)je imel dolga leta fotografski studio v Postojni. Po zaključenem osnovnošolskem izobraževanju je obiskoval Center strokovnih šol v Ljubljani in se nato odločil za študij filma, čemur pa je njegov oče nasprotoval, saj si je želel, da bi ga nasledil v fotografskem ateljeju. Študiral je na sloviti filmski akademiji v Pragi (FAMU), kjer je l. 1977 diplomiral. Tam se je spoznal z bodočim režiserjem Emilom Kustorico, s katerim je l. 1978 posnel Kustoričin prvi TV film Neveste prihajajo (televizijska adaptacija Ivice Matića) in nato še Bife Titanik. Sledili so znameniti celovečerni filmi (Se spominjaš Dolly Bell, Oče na službenem potovanju, Dom za obešanje, Arizonski sen, Podzemlje). S Kustorico sta se razšla l. 1998, tik pred snemanjem filma Črna mačka, beli mačkon. Sodeloval je tudi s slovenskimi režiserji, s Karpom Godino (Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica), s Francetom Štiglicem (Strici so mi povedali in Veselo gostivanje, po literarnih delih Miška Kranjca), posnel je enega od Treh prispevkov k slovenski blaznosti (Lužnik, Jurjaševič, Milavec), sodeloval je tudi s Francijem Slakom (Butenskala). V 90. letih 20. st. je sodeloval z znanimi tujimi igralci in režiserji (Marlon Brando in Johnny Depp v režiserski vlogi Pogumni), s hongkonškim režiserjem Waynom Wangom (Chinese Box), s Francozinjo Diane Kurys (Otroci stoletja, biografska zgodba o George Sand in Alfredu de Musset), z bosanskim režiserjem Ademirjem Kenovićem (Skrivni prehod) ter z režiserjem in pisateljem Alainom Berbérianom (Otok zakladov).
Njegov opus obsega več kot trideset filmov (kot direktor fotografije ali sosnemalec), dokumentarne filme, ki jih je sam režiral in serije avtorskih fotografij. Za svoje delo je prejel tako domače kot mednarodne nagrade. Po njem se imenuje tudi nagrada Vilko Filač za najboljšega direktorja fotografije na Festivalu evropskega in mediteranskega filma.
Dela:
Lovec oblakov (Cloud catcher, 2009, Miha Knific)
Skrbnik (Caretaker, 2008, Nejc Gazvoda)
Barbe Bleu (2008, Catherine Breillat)
Otok zakladov (L”ile aux trésors, 2007, Alain Berbérian)
Skrivni prehod (Secret Passage, 2004, Ademir Kenović)
Moj angel (Mon ange, 2004, Serge Frydman)
(A)torzija ((A)torsion, 2002, Stefan Arsenijević)
Novocaine (2001, David Atkins)
Otroci stoletja (Les enfants du siècle, 1999, Diane Kurys)
Chinese box (1997, Wayn Wang)
Pogumni (The Brave, 1997, Johnny Depp)
Kitajska skrinjica (Chinese Box, 1997, Wayne Wang)
Podzemlje (Underground, 1995, Emir Kusturica)
Arizonski sen (Arizona Dream, 1993, Emir Kusturica)
Goli (Ciplak, 1991, Ali Özgentürk)
Pummarò (1990, Michele Placido)
Dom za obešanje (Dom za vešanje, 1988, Emir Kusturica)
Življenje delavca (Život radnika, 1987, Miroslav Mandić)
Maščevanje (Osveta, 1986, Nenad Djapić)
Oče na službenem potovanju (Otac na službenom putu, 1985, Emir Kusturica)
Butnskala (1985, Franci Slak)
Veselo gostivanje (1984, France Štiglic)
Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983, Lužnik, Jurjaševič, Milavec)
Strici so mi povedali (1983, France Štiglic)
Rdeči boogie (1982, Karpo Godina)
Se spominjaš, Dolly Bell (1981, Emir Kusturica)
Enciklopedija Slovenije: 3. zv.: Eg-Hab. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 104.
Leiler, Ž.: Umrl je direktor fotografije Vilko Filač, v Delo (URL naslov): http://www.delo.si/clanek/71698 (26.11.2008).
Štefančič M., jr.: Mož, ki je preveč videl: Umrl je Vilko Filač, genialni direktor fotografije, v Mladina (URL naslov): http://www.mladina.si/45554/moz-ki-je-prevec-videl/ (4.12.2008).
Vončina, D.: Fotografski mojster Vilko Filač (1913-2002). Foto antika, 2013, št. 30, str. 6-10.
Vilko Filač, v eKumbaAGRFT, http://kumba.agrft.uni-lj.si/ZAC/index.asp (27.10.2014)