FERLINC, Bogdan

Rodil se je v šmarski trški družini, oče Franc Ferlinc je bil učitelj in več let župan v Šmarju pri Jelšah, mati Sofija pa je bila hčerka veleposestnika in rodoljuba Franca Skaze. Mamo je izgubil že v drugem letu starosti, oče pa se je po njeni smrti ponovno poročil. Ljudsko šolo je Bogdan Ferlinc obiskoval v rojstnem kraju, maturo je opravil na višji realki v Ljubljani in se leta 1910 vpisal na Visoko šolo za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaj. Med študijem je opravljal prakso na veleposestvih v Slovenskih Konjicah, v Orahovici v Slavoniji in na domačem posestvu v Šmarju pri Jelšah. Zaradi mobilizacije med 1. svetovno vojno ni mogel redno diplomirati, zato se je leta 1918 zaposlil kot kmetijski referent v Mariboru.

Po opravljeni diplomi leta 1919 se je kot asistent na selekcijski postaji v Rumi (Srbija) specializiral za področje selektogenetike. Nato je do leta 1922 deloval kot asistent in vodja agrobotaničnega odseka kmetijske poskusne in kontrolne postaje na Topčideru (Beograd), do leta 1933 pa kot vodja postaje za selekcijo in žlahtnjenje rastlin na posestvu Belje (Hrvaška). Že na Topčideru je zbiral avtohtone in udomačene sorte žit, trav in detelj ter s tem nadaljeval tudi v Belju, kjer so pod njegovim vodstvom vzgojili 70 sort pšenice, pivovarskega ječmena, ovsa, sladkorne pese in koruznih hibridov. Leta 1921 je sodeloval v komisiji Narodne skupščine za poenotenje zakonodaje s področja kmetijstva v Beogradu. V Belju je ustanovil postajo in uvedel sodobne metode žlahtnjenja ter organiziral pridelovanje semenskega žita in drugih vrst poljščin. Z izdelovanjem ureditvenih načrtov za zemljišča ter pravilniki in normami o kontroli semen in priznavanju sort na Topčideru in v Belju je pokazal svojo strokovnost in organizacijsko sposobnost.

Leta 1933 se je preselil v Ljubljano in svoje delo nadaljeval kot ravnatelj Kmetijske družbe za Slovenijo in njenih 330 podružnic, ki jo je vodil do leta 1945. Poleg tega je bil še svetovalec Skupnosti sladkorne industrije, pivovarske industrije ter oljarice in semenarne v Osijeku. Leta 1946 je postal predstojnik inštituta za rastlinsko proizvodnjo Kmetijskega znanstvenega zavoda Slovenije. Od leta 1953 in vse do upokojitve 1958 pa je vodil agroekološki odsek Inštituta za hmeljarstvo v Žalcu.

V slovenskih in tujih časopisih je objavljal poljudno znanstvene in strokovne članke, urejal časopis Kmetovalec in Koledar ter kmetijsko rubriko časopisa Jutro. Napisal je dve strokovni knjigi.

Že pred razpadom Avstro-Ogrske je sodeloval z generalom Rudolfom Maistrom in se mu leta 1918 pridružil v boju za severno mejo.