Njegova starša sta bila Ferdinand Seidl in Alojzija, rojena Kalčič. Njegovi predniki po očetovi strani izvirajo iz Češke, kjer so bili več rodov steklarji. Tudi oče je v Novem mestu deloval kot steklar. Gimnazijo je obiskoval v rodnem Novem mestu, kjer je maturiral leta 1874. Nato je v avstrijskem Gradcu študiral prirodopis, fiziko in matematiko.
Najprej je bil učitelj na meščanski šoli v Krškem in je v tem času že objavljal prve poljudne prirodoslovne članke. Od leta 1887 do leta 1915 je bil profesor na realki v Gorici, kjer je nasledil Frana Erjavca, pisatelja in naravoslovca. S preselitvijo v Gorico se je pričelo njegovo najbolj ustvarjalno obdobje. Po upokojitvi, ob pričetku prve svetovne vojne, se je preselil nazaj v Novo mesto, kjer je živel njegov mlajši brat, steklar in lastnik mlina. Nekaj časa je v Novem mestu poučeval na gimnaziji in trgovski šoli. To obdobje je v večji meri posvetil proučevanju geologije Dolenjske in planinstvu. Zaslužen je za poimenovanje vrha Gorjancev Trdinov vrh ter za pospešitev procesa zaščite gozdov na Gorjancih, v sklopu česar je bil zaščiten tudi studenec Gospodična.
Po ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 je bil tja večkrat vabljen kot predavatelj, vendar je vse ponudbe odklonil. Bil je zelo plodovit pisatelj, ki je imel široko znanje, saj se je ukvarjal z meteorologijo in klimatologijo, seizmologijo, geologijo, filozofijo in pedagogiko ter pisal v domače in tuje strokovne liste. Njegovo najpomembnejše delo pa je monografija Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice. Za svoja dela je prejel številna priznanja. Bil je član številnih društev in ustanov, med drugim Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, kar je vestno našteto na njegovem nagrobniku na novomeškem pokopališču v Ločni.
Po njem se imenuje Seidlova ulica v Novem mestu, ki poteka od križišča pri Šmihelskem mostu do Ločenskega mostu. Novomeščani so se mu oddolžili tudi z izdajo tematske številke Dolenjskega zbornika leta 1992, kjer so priznani strokovnjaki potrdili njegov prispevek k razvoju slovenskega naravoslovja. Del njegove zapuščine (nekaj dokumentov, diplom, avtobiografija, rokopisi del in korespondenca) se hrani v novomeški knjižnici.
Dela (izbor):
Kamniške ali Savinjske Alpe: njih zgradba in njih lice, 1907
Rastlinstvo naših Alp, 1918
Enciklopedija Slovenije: zv. 11: Savs-Slovenska m. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997, str. 32.
Pogačnik, T. Rokopisna in tipkopisna zapuščina Ferdinanda Seidla. V: Dolenjski zbornik 1992: zbornik za humanistične, družboslovne in naravoslovne raziskave, 1992, str. 82–85.
Slovenski biografski leksikon: 3. knj.: Raab-Švikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960–1971, str. 270.
