FEIGEL, Damir

Bil je priljubljen pisatelj v času med obema vojnama. Njegove knjige so se tiskale v visokih nakladah in se na Primorskem brale po vseh narodno zavednih domovih.

Damir (v rojstni knjigi Kajetan Friderik) Feigel se je rodil v Idriji gozdnemu svetniku Ivanu (Janezu), bratu znanega slovenskega skladatelja Danila Fajgla, in materi Julijani Premerstein. Osnovno šolo je dokončal v rojstnem kraju, gimnazijo pa v Gorici v letih 1890–1900. Prava, ki ga je vpisal na Dunaju, zaradi denarnih težav ni dokončal. Vse svoje ustvarjalno obdobje je preživel v Gorici in bil poleg Franceta Bevka najvidnejši književnik okupirane Primorske.
Poklicno pot je začel maja 1904, ko je sprejel uredništvo goriškega medicinskega lista Kneipovec in delo v uredništvu liberalnega političnega časnika Soča. Dejaven je bil v akademskem ferialnem društvu Adrija in bil kasneje leto dni (1909–1910) tajnik Zveze narodnih društev. Z vsemi močmi se je posvetil narodno zavednemu delovanju in pisateljevanju. Objavljal je v glasilih Jež, Osa, Kurent ter v praškem Domačem prijatelju. Prvo svetovno vojno je preživljal v Gorici, dokler ga leta 1916 niso pregnali v begunsko taborišče Steinklamm ter v Lipnico na Štajerskem. Od tam se je po kobariškem prodoru oktobra vrnil v Gorico, kjer je deloval pri številnih narodnih in kulturnih ustanovah. Bil je tajnik županske zveze in član Zveze slovenskih prosvetnih društev. Sodeloval je pri časnikih Goriška straža, Edinost, Mladika, Čuk na palici in bil sourednik pri zadnji številki tržaškega Našega glasu. Leta 1925 je prevzel mesto tajnika pri Goriški matici. Z njenim predsednikom Francetom Bevkom sta v naslednjih letih večinoma sama skrbela za koledarski in književni program ter tako v času raznarodovanja bistveno prispevala k ohranjanju slovenskega kulturnega življenja. Kasneje je postal njen predsednik. Pomagal je tudi pri tržaški Luči ter Biblioteki za pouk in zabavo. Feiglovo ustvarjanje je doseglo razcvet v obdobju med obema vojnama. Čeprav v težkih razmerah so njegove knjige tekoče izhajale. Njihova vedrina je vplivala na utrjevanje ljubezni do slovenske besede. Sodeloval je z organizacijo TIGR in med vojno Francetu Bevku v partizane pošiljal pomemben material za utemeljevanje narodnih zahtev. Leta 1941 je v fašističnem zaporu preživel nekaj mesecev. Po vojni je nadaljeval svoje uredniško delo pri Gregorčičevi založbi. Od oktobra 1947 do oktobra 1951 je bil odgovorni urednik Soče, glasila demokratične fronte Slovencev v Italiji. Zaradi objav narodno zavednih člankov se je večkrat znašel na sodišču.
Uporabljal je psevdonime in kratice D. F., F., L., Kajetan, Lovre Koder in Leopold Koder.
Njegovo delo je obsegalo humor, parodijo, satiro ter spominske, časnikarske, detektivske in pustolovske zgodbe, ki jim je kasneje dodajal še fantastične in znanstvenofantastične vsebine. Te so se združile v svojevrstno prozno mešanico, označeno tudi kot futuristično, pol nadrealistično, avanturno in sintetično sodobno prozo, ki pa je kljub optimizmu in navdušenju nad znanostjo svarila pred zlorabo rezultatov tehničnega napredka. S Feiglom je slovenska znanstvena fantastika dosegla prvi vzpon. Preprostost in nezahtevnost njegovih besedil je zagotavljala širok krog bralcev. Literarna zgodovina Damirja Feigla sicer uvršča med obrobne avtorje, a hkrati med najvidnejše humoristične pisatelje. Negativni oceni literarnih kritikov navkljub je njegova humoristična literatura v obdobju fašizma pomagala ohranjati slovensko pisano besedo in s svojo metaforiko spodbujala narodno zavest.
Med drugo svetovni vojno ni pisal. Po njej je v Goriškem koledarju objavil le še nekaj kratkih spominskih dijaških in drugih zgodb. Leta 1950 je skupaj z Viljemom Nanutom izdal knjigo Beneška Slovenija. Zadnja leta je preživel v domu starejših občanov v Gradišču nad Prvačino. Pokopan je v Dornberku v Vipavski dolini.

V Gorici (Italija) so leta 1989 po njem poimenovali knjižnico Slovenska knjižnica Damir Feigel.