1939. leta se je s pomočjo brata Ignacija zaposlil v Milanu v tovarni radijev Safar. Spetembra leta 1941 je začel sodelovati z OF. V začetku leta 1943 se je pridružil Severnoprimorskemu partizanskemu odredu in v IX. korpusu prevzel nekatere politične funkcije. Od jeseni leta 1944 pa do osvoboditve je pomagal pri organizaciji prekomorskih brigad v Italiji in deloval kot pomočnik politkomisarja IV. prekomorske brigade. 1945. leta se je zaposlil na jugoslovanski ambasadi v Rimu, kjer pa so ga obtožili vohunstva in izgnali. Nekaj časa je nato živel v Beogradu, zatem v Ljubljani, kjer se je zaposlil na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo LRS. Leta 1948 se je za kratek čas zaposlil na Ministrstvu za notranje zadeve v Beogradu, potem pa je spet prišel v Ljubljano in delal na sekretariatu za notranje zadeve, kjer se je tudi upokojil.
Po upokojitvi se je Edvin Pervanje ukvarjal z raziskovanjem in pisanjem o zgodovini NOB. Objavil je tudi več spominov iz svojega osebnega življenja.
Edvin Pervanje je prejel odlikovanje Red za hrabrost, Red zasluge za narod III, Red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem ter priznanje OF.
Četrta prekomorska brigada in zavezniška pomoč NOV in POJ, 1969 (soavtor)
Posredna žrtev Bazovice – Jože Kukec, 1980
Kdo je bil partizan December?, 1980
Arhivski zapiski Tonija Pervanje, predani dne 2.7.2012
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 11, Gorica 1985, str. 637-638
Izjava Tonija Pervanje dne 2.7.2012
Izjava Štefanije Pervanje dne 12.1.2013
