Edvard PAJNIČ

Njegov oče je bil višji komisar finančne straže Jožef Pajnič, Ribničan iz Loškega Potoka. Osnovno šolo ter v letih 1883–1891 gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je maturiral leta 1891. Nato je v avstrijskem Gradcu študiral pravo in tam doktoriral leta 1897.

Služboval je v pravosodju po različnih slovenskih krajih. V sodno prakso je vstopil julija 1896 v Novem mestu. Nato je leta 1898 postal sodni pristav v Velikih Laščah, leta 1900 v Novem mestu in leta 1905 v Kamniku. Leta 1907 je deloval kot namestnik državnega pravdnika v Novem mestu in leta 1908 v Ljubljani, kjer je leta 1912 postal državni pravdnik. Na tem delovnem mestu je ostal vse do zamenjave oblasti po prvi svetovni vojni leta 1918. Nato je bil do leta 1930 svetnik višjega deželnega sodišča v Ljubljani, kjer je posloval le v civilnih zadevah. Od leta 1927 je bil tam senatni predsednik.

Od 1920 do 1929 je poučeval pravne predmete na Tehnični fakulteti v Ljubljani in drugih šolah. V času izenačevanja jugoslovanskega prava je pripravil več referatov za pravosodno ministrstvo, med drugim o osnutkih kazenske zakonodaje, civilnega postopka in zakona o izvršbi. Pravne prispevke, zlasti o civilnem pravu, je objavljal v Slovenskem pravniku in tujem strokovnem tisku, napisal pa je tudi nekaj samostojnih publikacij.

Po prvi svetovni vojni se je ljubiteljsko ukvarjal z botaniko. V herbarijih s popolnim katalogom in razdelkoma Flora slovenica in Flora carstiensis et litoralis je ustvaril veliko zbirko rastlinstva Slovenije in Krasa (Hrvaškega primorja, Dalmacije, Bosne in Hercegovine ter otokov), ki je kasneje našla svoje mesto v Prirodoslovnem muzeju. Bil je tudi honorarni sodelavec Prirodoslovnega muzeja. O tem področju svojega delovanja je pisal v Planinski vestnik in kasneje zlasti revijo Proteus.