EDLING, Rudolf Jožef

Goriški knezonadškof Rudolf grof Edling se je rodil v Gorici dne 1.8.1723 in je študiral v jezuitskem kolegiju v Gorici in v Rimu. V duhovnika je bil posvečen v Rimu dne 4.9.1746. Dne 6.2.1748 je postal kapiteljski kanonik v Ogleju. Ko so zatrli oglejski patriarhat, so prestavili oglejski kapitelj v Gorico in grof Edling je postal dekan goriškega stolnega kapitlja dne 2.2.1752, dne 5.2. naslovni škof v Kafarnaumu ter Attemsov pomožni škof. Po smrti nadškofa Attemsa ga je cesarica Marija Terezija dne 22.5.1774 imenovala za drugega goriškega nadškofa. Papež Klemen XIV. Ga je potrdil dne 27.6.1774.

Nadškof Edling je bil svetniška duša, poln ognja za dušni blagor vernikov ter primer apostolske odločnosti. Postal pa je žrtev jožefinske cerkvene politike, saj je odločno zavračal verske novotarije Jožefa II. Tako ni dovolil objaviti v svoji nadškofiji slovitega tolerančnega patenta z dne 13.10.1781 ter drugih cesarskih odlokov, ki so omejevali svobodo vesti; obračal se je naravnost na papeža v zadevah, ki si jih je lastil cesar. Jožef II. ga je nemudoma poklical na Dunaj na odgovor. In grof Edling je moral oditi iz Gorice prav na predvečer 14.3.1782, ko je dospel v Gorico papež Pij VI., ki je bil namenjen na Dunaj, da bi pregovoril cesarja, naj opusti »cezaropapistično« politiko. Pij VI. Je prenočil v Gorici v palači grofov Lanthieri, a bil je zelo žalosten, ko je izvedel o preizkušnjah goriškega nadškofa. Kmalu nato je prišel cesarski ukaz, naj poda odpoved na svoj nadškofijski položaj. Dne 24.9.1783 je nadškof Edling odposlal papežu odpoved, ki pa ni bila sprejeta, ker ni bila pravno utemeljena. To je cesarja še bolj razjezilo. Dne 10.3.1784 je prišel Jožef II. osebno v Gorico, da zasliši okrožnega glavarja Alfonza grofa Porcija. Dne 14.3. si je ogledal Gradiško ob Soči, katero je določil za sedež nove škofije. Nato je odšel v Trst, da bi se podrobneje domenil z namestnikom grofom Brigidom o prenosu škofijskega sedeža iz Gorice v Gradiško. Iz Trsta ga je vodila pot v Ljubljano k jožefinskemu škofu Herbersteinu, s katerim je sestavil točen načrt o ozemeljski preureditvi celotnega slovenskega škofijskega sistema, ki je vseboval v bistvu naslednje točke: nadškof Edling se bo odpovedal goriški nadškofiji; nadškofijski sedež se prenese iz Gorice v Ljubljano; škofije Gorica, Trst in Pičen se zlijejo v eno samo obmejno škofijo s sedežem v Gradiški ob Soči; tržaški škof Franc Filip Inzaghi zasede škofijski sedež v Gradiški.

Dne 23.3.1784 je goriški nadškof Edling prejel ukaz dunajskega dvora, naj se nemudoma odpove svoji nadškofiji. Istočasno so mu popisali in zaplenili vse cerkveno imetje. Nadškof Edling je bil tako primoran oditi k papežu v Rim, ki je dne 8.8.1784 sprejel njegovo pismeno odpoved. Potem je moral na pritisk z Dunaja oditi v mesto Lodi v Lombardijo, kjer je živel tih in skrit v samostanu očetov filipincev do smrti, ki ga je zadela 8.12.1803. Goriški nadškofijski sedež je ostal izpraznjen štiri leta.

Za novo šolo ni bil tako vnet kakor njegov sorodnik Janez Nepomuk Edling, vendar je skušal to prikrivati. Proti Torresu je zabranil, da se Werdenbergova ustanova ni porabila za šolo in da se cerkve in bratovščine niso obdavčile v prid šoli. Z nasveti za pouk teologov v novi učni metodi je uspel le deloma, ker se je v 2. pol. 1778 določilo, da poučuje namestni ravnatelj Godina semeniščnike v deželnem, ne latinskem jeziku kakor je predlagal nadškof za slučaj, »če se ne bo poučevalo v trivijalkah v nemškem jeziku«. Sorodniku Janezu Nepomuku Edlingu je pomagal pri slovenskem pisateljevanju vsaj toliko, da je pregledal njegov prevod katekizma. Ko je prišel z Dunaja goriški šolski komisiji nasvet z dne 9.4.1777 o potrebi poslovenjenja šolskih knjig, je naročil tudi nadškof iz Ljubljane 20 primerkov slovenskega katekizma, najbrž v prevodu svojega sorodnika.