Domenico VENTURINI

Zelo zgodaj je zapustil rodni Pulj, več kot šestdeset let je preživel v Kopru, ki je postal njegov dom po krajšem bivanju na Lošinju, v Lovranu, Izoli ter po izgnanstvu v Trstu. Diplomiral je v Kopru na učiteljišču, na današnji Cankarjevi ulici, več kot štiridesetletno kariero je posvetil šolstvu, sprva kot nadučitelj, nato kot vodja ljudske šole in kot profesor v “mestni” šoli. Po upokojitvi je nadaljeval svojo pedagoško dejavnost v medškofijskem semenišču, kjer se danes nahaja dijaški dom v Cankarjevi ulici (tedanja Via Eugenia). Bil je metodičen in natančen človek, včasih nekoliko muhast in piker. Zaradi značilne hoje, kot posledice resnih ortopedskih težav, si je prislužil vzdevek »hodečega po jajcih«.
Bil je vzgojitelj, zgodovinar, publicist, dramatik, pesnik, poznavalec istrske dežele (bil je eden od ustanoviteljev in pobudnikov revije Pagine Istriane, prva serija, 1903–1914) in zlasti Kopra, kjer je dal najboljše od sebe. Strasten in upoštevan poznavalec istrske zgodovine, a ne pedantni obiskovalec arhivov, pisatelj, pozoren na bistveno zgodovinsko natančnost, združeno s slogom prijaznega pripovedovalca. Objavil je dragocene monografije o družinah Gravisi, Bruti, Tarsia, napisal vodnik mesta Koper, dragocen na zgodovinsko-umetniški ravni, in veliko člankov v revijah in časopisih, ne le lokalnih, večinoma na tematiko beneškega in francoskega obdobja. Posvetil se je tudi folklori in umetnosti, zlasti pa gledališču v več kot dvajsetletnem sodelovanju z Rinom Rellom, glavnim animatorjem gledališča, in z ženo Pinotto Ciasca, igralko, komedijantko,navzočo v številnih gledaliških predstavah.
Za gledališče je napisal šest komedij v koprskem narečju in v italijanščini, ki so požele uspeh med lokalnim prebivalstvom, nekatere je predvajal Radio Trst v petdesetih letih. So pa neobjavljene. Najmanj je znan kot pesnik, saj njegova dela tudi niso bila nikoli objavljena, čeprav je tržaška redakcija RAI-TV leta 1958 pripravila antološko oddajo. Pesnitve je pisal v ljudskem jeziku, z gladko in tekočo govorico, nagnjeno k dobrotljivosti, da bi jo vsi razumeli. Tudi kot pesnik ostaja zgodovinar (ali kronist), kot bi odložil pisalo med eno in drugo vrstico arhivskega dokumenta.
Zadnja leta pred izgnanstvom je bil honorarno zaposlen kot knjižničar v tedanji Mestni knjižnici, predhodnici današnje Knjižnice Srečka Vilharja Koper na Brolu, kjer je skrbel za rodne Koprčane. Svojo zbirko knjig je daroval knjižnici. Prosti čas je posvečal raziskovanju istrske in koprske zgodovine. Tedanje sodelavke ga opisujejo kot veseljaka in humorista. V pogovoru se je spontano izražal v verzih. V knjižnico je prinesel mladostno svežino, veliko ljubezen do knjig in bogato bibliografsko znanje. Izdelal je bibliografijo istrskega tiska, ki so mu tedaj rekli »Istrika«. S svojimi nasveti je bil v veliko pomoč sodelavcem in bralcem. Bil je tudi zgled sobivanja Slovencev in Italijanov na Obali.