DOLTAR, Josip

Rodil se je v bajtarski družini, materi Marjeti, roj. Schweiger, in očetu Matiji Doltarju. Končal je le najnujnejše šolanje, po dostopnih podatkih le dva razreda osnovne šole, nato pa se izučil za mlinarja. Leta 1880 je družina Doltar najela grajski mlin v Črnomlju, kjer si je Josip nato ustvaril družino z domačinko Katarino Schweiger. Odraslost je doživelo 7 njunih otrok.

Kot najemni mlinar se je postopno vzpenjal v črnomaljski srenji, širil dejavnost in posest. Prevzemal je gradbene posle (mdr. je med l. 1888 in 1890 gradil Franc Jožefovo šolo v Črnomlju), potem pa šel na svoje in l. 1892 prevzel parno žago ob Dobličici, tam zgradil še mlin in jez, se začel ukvarjati z lesno trgovino in l. 1920 ob cesti Črnomelj – Svibnik postavil železolivarski obrat, iz katerega se je razvila pomembna belokranjska industrija. S to industrijsko panogo, ki jo je spoznal v otroštvu, se je pobliže seznanil v Ameriki, v Jolietu, kamor je odšel l. 1898, v obdobju množičnega izseljevanja Belokranjcev.

V črnomaljsko javno življenje je prvič vstopil l. 1896, ko je postal mestni odbornik, l. 1897 je bil med prvimi člani novoustanovljene obrtne zadruge Črnomelj. Po vrnitvi iz Amerike l. 1905 je bil vnovič izvoljen v mestni odbor. Posvetil se je lobiranju za boljše ceste in belokranjsko železnico, po kateri je l. 1914 pripeljal prvi vlak v Črnomelj. Proga tudi po njegovi zaslugi ni obšla Črnomlja, kot je bilo sprva načrtovano.

Leta 1912 je bil izvoljen za župana in imenovan za cestnega načelnika. Leta 1917 je postal član vodstva SLS. Tega leta je bil član kranjskega poklonitvenega odposlanstva pri novemu cesarju Karlu na Dunaju. Konec prve sv. vojne in razpad Avstro-Ogrske l. 1918 je dočakal kot t. i. avstrijakant, privrženec dunajske krone in poražene struje SLS.

Ob vzpostavitvi nove države SHS l. 1918 je odstopil z županskega položaja, se umaknil iz politike in se posvetil poslom in novi družini, ki si jo je kot vdovec ustvaril s Katarino Kure iz Svibnika. V tem zakonu so se mu rodili 3 otroci. V politiko se je vrnil le še enkrat, na volitvah v jugoslovanski parlament l. 1923. Poškodba in bolezen ter zadolženost in gospodarska kriza so ga tik pred smrtjo pahnile v stečaj.

Med njegovimi potomci je več izstopajočih posameznikov, mdr. narodni heroj Ivan Stariha – Janko (1922–1942), muzealec in zgodovinar Janko Jarc (1903–1995), filozof in profesor Janko Lozar Mrevlje (1973), akademski slikar Robert Lozar (1967), novinarka Ilinka Todorovski (1966).