DOLAR, Jaro

Jaro Dolar se je rodil v družini klasičnega filologa, slavista in literarnega zgodovinarja Antona Dolarja ter matere čeških korenin. Že v gimnazijskih letih se je zapisal književnosti. Urejal je dijaški list Gaudeamus in v njem objavljal svoje prve pesmi in prozo. Študij je nadaljeval na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral slavistiko in umetnostno zgodovino. Ker po diplomi leta 1935 zaradi svojega delovanja v levičarskih političnih organizacijah ni dobil profesorske službe, se je posvetil časnikarstvu. Urejal je kulturno rubriko časnika Mariborski večernik in bil urednik tednika Edinost. Ob nemški okupaciji Maribora se je za eno leto umaknil v Ljubljano, preostala tri leta pa je preživel pri sorodnikih v Zagrebu. Zaradi vključitve v narodnoosvobodilno gibanje in sodelovanja pri izdajanju slovenskega ilegalnega lista Glas resnice je bil dva meseca zaprt v hrvaških zaporih. Po končani vojni vihri se je spomladi 1945 vrnil v rodni Maribor. Prevzel je uredništvo časnika Vestnik, deloval kot javni družbeni delavec in predavatelj na raznih strokovnih tečajih, za kratek čas pa se je posvetil tudi gimnazijskemu poučevanju ruskega jezika. V njegovo življenje in delo je pomembno prelomnico zarisalo leto 1946, ko je vstopil v mariborsko gledališko življenje. Postal je direktor Drame in upravnik Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru. Osebno je izbiral dela za repertoar in jih prevajal iz tujih jezikov, veliko pa jih je tudi sam režiral. Ob razgibanem gledališkem delu je razvil bogato publicistično dejavnost. Urejal je mariborski Gledališki list, objavljal članke o domačih in tujih dramatikih in se s poročili o gledaliških predstavah javljal v različne gledališke tiske.
Po dobrem desetletju dela v gledališču je leta 1957 prestopil v knjižničarske vrste in se zaposlil v obeh osrednjih slovenskih knjižnicah. Najprej je sedem let delal kot bibliotekar in ravnatelj mariborske Študijske knjižnice, leta 1964 pa je za tri mandatna obdobja prevzel vodenje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.
Na področju bibliotekarstva se je posvečal temeljnim vprašanjem o razvoju in delovanju knjižnic na širšem slovenskem območju, še posebej pa ga je zanimalo razmerje med bralcem in knjigo ter različna etična vprašanja v zvezi s knjigo in knjižnicami. Kot visokošolski predavatelj je deloval že od leta 1960, najprej v Mariboru, kasneje pa na različnih fakultetah v Ljubljani. Predaval je kulturno zgodovino, književnost in sociologijo knjige, nazadnje pa se je osredotočil predvsem na zgodovinski razvoj knjig in knjižnic. Raziskovanje na omenjenih področjih je podkrepil z razpravami v domačem in tujem strokovnem tisku. Njegove izrazite vpetosti v bibliotekarsko stroko ni prekinila niti upokojitev leta 1976. Še naprej je več kot dve desetletji ostal tesno povezan z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer je vse do konca svojega življenja obdržal delovno sobo. Tudi kot upokojenec je pripravljal različne knjižne razstave, urejal zapuščene samostanske knjižnice v Nazarjah, Kamniku in Krškem ter se z izrazito vnemo posvečal ustvarjanju memoarsko-strokovnih monografij.