DIMITROV, Pavel

Bolgarsko osnovno šolo na jugoslovansko-bolgarski meji v Srbiji je končal z odličnim uspehom. Družina je po očetovi strani spadala med pripadnike bolgarske manjšine, mama pa je bila Slovenka, Frančiška Črnologar. Po vojni, leta 1951, so se z družino preselili na Hrušico pri Jesenicah, ker je njegov stari oče, Franc Črnologar, imel tam svojo hišo. S šolanjem je zato nadaljeval na Metalurško industrijski šoli na Jesenicah in se izučil za strugarja. Ob delu je na Ljudski univerzi v Radovljici dokončal tudi delovodsko šolo in tako postal strojni delovodja. Zaposlen je bil v Železarni Jesenice, kjer je delal kot valjavec tanke pločevine ter gladilec votlic v obratu Žičarna, delovodja v obratu Vratni podboji ter tehnični analitik tehničnih izboljšav v obratu Skupne službe. V Železarni Jesenice je bil tudi član Delavskega sveta SOZD Železarna Jesenice, član odbora za gospodarstvo pri Delavskem svetu Železarne Jesenice, predsednik komisije za kulturo v TO Podbojarna, podpredsednik sindikata TO Podbojarna ter član različnih komisij za kulturo. V Železarni Jesenice se je na seminarjih usposobil tudi za kulturnega animatorja, šestnajst let pa je v železarni vodil tudi planinske pohode. Bil je tudi sodnik porotnik na  jeseniškem sodišču, dolgoletni član Zveze kulturnih organizacij Jesenice ter član upravnega odbora Kulturno prosvetnega društva “Svoboda Tone Čufar Jesenice”. Štiri leta  je bil tudi predsednik komisije za kulturo pri Krajevni skupnosti Žirovnica, sodeloval je tudi pri ustanovitvi Občine Žirovnica. Aktiven je bil tudi v Društvu upokojencev Žirovnica. Omeniti velja tudi njegovo članstvo v Zvezi inženirjev in tehnikov Jesenice, društvu DIATI (Društvo izumiteljev in avtorjev tehničnih izboljšav) ter Turističnem društvu Žirovnica.

Njegovo kulturno delovanje je bilo zelo pestro. Poleg tega, da je kulturo spodbujal v Železarni Jesenice je bil tudi član pevskega društva DPD Svoboda Hrušica, član ansambla narodnih plesov in pesmi DPD Tone Čufar Jesenice ter plesalec in koreograf pri različnih folklornih skupinah (KUD Jaka Rabič Mojstrana, KUD Veriga Lesce, KUD Podkoren, folklorne skupine v osnovni šoli v Žirovnici). S folklornimi skupinami je nastopal tako po republikah bivše Jugoslavije kot tudi po Italiji in drugje. Odlično obvlada tudi harmoniko.

Poleg delovanja na področju kulture, pa je bil tudi vrhunski alpinist. Član Planinskega društva Jesenice je postal leta 1955, že dve leti prej, leta 1953, pa je postal pripravnik in čez dve leti član Alpinističnega odseka pri Planinskem društvu Jesenice. Leta 1957 pa je po dveh letih pripravništva postal tudi član Gorske reševalne službe Jesenice, izpit za gorskega vodnika za plezalne smeri v stenah pa je opravil leta 1964. Leta 1965 je bil član druge jugoslovanske alpinistične himalajske odprave na neosvojeni vrh, Kangbačen (najbolj vzhodni del Himalaje Nepala). Obtičali so 105 metrov pod vrhom. S Tonetom Sazonovim sta prišla najvišje, do višine 7800 metrov. Preplezal je tudi nekaj prvenstvenih smeri v Durmitorju in drugje, ob petdeseti obletnici oktobrske revolucije pa se je povzpel tudi na 7134 m visok Pik Lenin. Od leta 1979 do leta 1983 je bil načelnik Gorske reševalne službe, od leta 1983 do leta 1993 je bil predsednik Planinskega društva Jesenice.. Od njegovih začetkov leta 1955 pa do leta 1993, do odprtja nove Erjavčeve koče je prišlo do mnogih sprememb. Pavel Dimitrov je sodeloval pri izgradnji Bivaka 4 na Rušju (AO Jesenice), pri izgradnji zavetišča na Zadnjem Voglu v Bohinjskih gorah (AO Jesenice), pri obnovi Lipovčeve koče v Martuljku (AO Jesenice), pri izgradnji zavetišča na Španovem Vrhu (GRS Jesenice), pri izgradnji helidromov (Koča na Golici, Zavetišče pod Špičkom, Vršič) in tako dalje. Pod njegovim vodstvom je bilo obnovljeno Zavetišče v Španovem Vrhu. Med največja uspeha pa si šteje sodelovanje pri  izgradnji nove Koče na Golici (odprta 13.06.1984) ter posebno izgradnjo nove Erjavčeve koče na Vršiču (odprta 01.08.1993). Odprtju Koče na Golici je prisostvoval tudi predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan.