DEŽMAN, Alojzij

Mati Jožica je bila tekstilna delavka, oče Alojz pa slikopleskar. Oba sta izhajala iz zelo revnih delavskih družin, zaradi česar je bilo življenje štiričlanske družine v tistem predvojnem času zelo skromno. V letu 1940 se je nato družina preselila na Kokrico pri Kranju, kjer je tudi dočakala 2. svetovno vojno. V letu 1941 se je družina povečala še za enega člana. Čas vojne, kjer so poleg okupatorjevih ukrepov, globoko sled zoper njegovo družino pustili tudi  domobranci. Ti so namreč dne 13. 1. 1945 v zatrepu doline Lobnice nad Kokro, kjer je delovala ilegalna partizanska tehnika »Jošt«, v napadu ubili njenega vodjo Alojza Dežmana-Branka, očeta Lojzeta Dežmana – mlajšega. Po vojni so tako otroci ostali sami z mamo kot vojne sirote brez očeta. Ker mama zaradi svoje skromne plače ni mogla preživljati vseh treh otrok je bil Lojze določen, da gre od doma. Tako je med šestim in osmim letom starosti živel pri babici v Stražišču, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Po povratku domov na Kokrico v letu 1947 pa si je preko poletja že moral služiti kruh na eni od kmetij v vasi Rupa pri Kranju. Po zaključku osnovne šole v letu 1954 se je odločil za šolanje na takratni srednji poklicni šoli na Bledu, kjer se je v letu 1957 izučil za soboslikarja in se zaposlil v tekstilni tovarni IBI v Kranju.

Lojze si je poleg redne službe priskrbel še dodatno delo, s čimer je nato lahko izdatno finančno pomagal družini pri gradnji nove družinske hiše na Kokrici, v katero se je družina vselila tik pred njegovim odhodom na služenje vojaškega roka v takratno Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Pred odhodom k vojakom je bil sprejet v takratno Zvezo komunistov Slovenije (ZKS).

V obdobju 1955/1961 se je poleg številnih hobijev veliko ukvarjal tudi z glasbo, kar je botrovalo tudi njegovi včlanitvi v takratno kranjsko pihalno godbo, kjer je v obdobju 1955/1959 igral na pozavno. Včlanil se je tudi v pevski zbor na Kokrici, kjer je bil najprej pevec (1957/1961), v kasnejšem obdobju pa predsednik pevskega zbora Kokrica (1961/1965). V kasnejših življenjskih obdobjih se je vključeval v različne ansamble in v njih igral na bariton. Zadnji ansambel, v katerem je deloval, je bil kvintet »Krvavški planšarji«, ki je izvajal večinoma narodne in ljudske pesmi, največkrat pa je nastopal na različnih prireditvah širom Gorenjske in drugod po Sloveniji, a vedno le v dobrodelne namene.

Vojaški rok je odslužil v Novem Sadu (1959/1961), kjer je bil odlikovan z medaljo za vojaške vrline in medaljo odličnega strelca ter povišan v vojaški čin desetarja (op.: danes desetnik). Po vrnitvi iz JLA je nadaljeval z delom v takratni tekstilni tovarni IBI v Kranju, kjer je bil kmalu predlagan na funkcijo predsednika osnovne organizacije Zveze mladine Slovenije (OO ZSMS) v tovarni, v kasnejšem obdobju pa je prevzel funkcijo sekretarja osnovne organizacije Zveze komunistov v tovarni. Glede na hiter organizacijski razvoj tovarne IBI je vzporedno postopoma napredoval tudi na delovno mesto podmojstra in nato v mojstra – vodjo izmene v predilnici. V začetku 1969 je prenehal z delom v tovarni IBI in nadaljeval kot zasebni obrtnik – soboslikar.

V tem obdobju je spoznal tudi svojo kasnejšo življenjsko sopotnico – ženo Dragico, s katero sta se v letu 1966 poročila in si na Kokrici ustvarila dom in družino. Rodila so se jima štirje otroci (Mojca, Lea, Nina, Rok).

V obdobju 1973/1988 se je posvečal tudi smučanju in sicer se je v letu 1973, po opravljenem izpitu za učitelja smučanja včlanil v Smučarski klub (SK) Triglav – Kranj, kjer je opravljal naloge trenerja. Kasneje v letih 1982/1988 pa je bil tudi predsednik SK Triglav – Kranj, kjer mu je skupaj z njenim upravnim odborom uspelo klub kakovostno dvigniti s takratnega 12. na zavidljivo 2. mesto v Sloveniji. Med njegovim predsedovanjem mu je namreč uspelo klub reorganizirati tako, da je vsaka športna panoga postala samostojen klub (op.: Alpski smučarski klub Triglav Kranj, Skakalni smučarski klub Triglav – Kranj in Tekaški smučarski klub Triglav – Kranj). Uspelo mu je pridobiti dva takrat izjemno močna sponzorja in sicer tovarno IBI Kranj in Gorenjski tisk. V tem obdobju je bil Alojzij Dežman na območju takratne občine Kranj tudi idejni oče, oz. pobudnik in organizator sploh prvega sejma rabljene kolesarske opreme, pozimi pa sejma rabljene smučarske opreme, ki ima svojo sejemsko tradicijo še danes, razširil pa se je praktično po celi Sloveniji.

V letu 1974 je Alojzij Dežman ustanovil športno društvo Kokrica in bil tudi njegov prvi predsednik ter vodja kolesarske sekcije. Ta je bila med leti 1974/1994 dalje najbolj aktivna in množična pri organizaciji rekreativno kolesarskih prireditev (tekmovanja od nivoja klubov do državnih prvenstev; organizacija prvih kolesarskih maratonov v Sloveniji…). Omeniti je treba tudi to, da je bila v tem obdobju kolesarska sekcija ŠD Kokrica zgled in pobudnica, da so se po letu 1976 pričeli množično ustanavljati kolesarski klubi po celotni Sloveniji. Do tega je v veliki meri pripomoglo prijateljstvo med Lojzetom Dežmanom in takratnim trenerjem KK SAVA iz Kranja ter funkcionarjem pri Kolesarski zvezi Slovenije (KZS), pokojnim Francem Hvastijem, ki mu je v letu 1975 pomagal pri ustanovitvi posebnega odbora pri KZS za rekreativno tekmovalno kolesarstvo v Sloveniji.

V letu 1987 je Alojzij Dežman na prošnjo članov takratnega Sveta KS Kokrica prevzel opravljanje funkcije predsednika le-tega. V obdobju 1987/1989 mu je tako skupaj s člani Sveta KS Kokrica izvesti, oz. zaključiti več pomembnih projektov, ki so za nekaj desetletij temeljito preobrazili krajino KS Kokrica. V tem obdobju je Alojzij Dežman skupaj s športnimi zanesenjaki iz ŠD Interšport Kokrica organiziral in izvedel prvo pohodniško javno prireditev pod imenom »Pohod prijateljstva in spomina – Udin Boršt«.

Poseben del življenja Alojzija Dežmana pa je nedvomno njegova velika ljubezen – slikarstvo, s katerim se ukvarja že več kot 65 let. Njegov dosedanji slikarski opus obsega sodelovanje na 25-ih skupinskih in 26-ih samostojnih slikarskih razstavah doma in v tujini. Stalno razstavo je imel dolga leta v svojem gostinskem lokalu »Dežman« na Mlaki pri Kranju, katerega pa je v letu 2023 prodal. Lojze Dežman od leta 2006 živi in ustvarja v svojem slikarskem ateljeju na Ambrožu pod Krvavcem. Po ocenah priznanih slovenskih likovnih kritikov je bil v zadnjih štiridesetih letih ocenjevan kot slikar, zvest in predan realizmu. Večina njegovih slikarskih del je v prvih desetletjih zajemala predvsem motiviko in elemente izginjajočih tipičnih značilnosti Gorenjske krajine in njene kmečke arhitekture, pri čemer je svojo pozornost usmeril tudi v predstavitev starih kmečkih običajev in življenju domačinov povezanih s kmetovanjem. V zadnjih desetletjih pa je to motiviko razširil tudi na njemu ljubo Prekmurje, Notranjsko, Dolenjsko in tudi na slovensko Primorje. S svojimi arhitekturnimi pejsaži se je tako nesporno uveljavil tudi kot eden najvidnejših dokumentalistov ogrožene gorenjske ter na sploh slovenske kulturne in naravne dediščine, zaradi česar lahko rečemo, da je njegov slikarski opus »Slovenija v malem«. Njegova umetniška dela krasijo številne domove v skoraj vseh evropskih državah, posamezni eksponati pa so svoje mesto našli tudi v ZDA, Avstraliji in na Japonskem. Od leta 2020 dalje je podaril že preko 700 svojih umetniških slikarskih del občinam, organizacijam, šolam, bolnišnicam, prijateljem in poslovnim partnerjem.