ČOK, Stanko

Stanko Čok, narodno zaveden Slovenec, se je rodil očetu Josipu, kmetu, in materi Antoniji, roj. Pečar, šivilji. Končal je 4 leta ljudske šole, dva razreda pripravnice za srednjo šolo in trgovsko šolo v Trstu (1914).

Po končanem šolanju se je 1. septembra 1914 zaposlil pri podružnici Zveze mlekarskih zadrug v Trstu, kjer je bil do 20. maja 1915, ko je bil vpoklican k vojakom. Boril se je na bojišču soške fronte pri Doberdobu, pri kadru v Radgoni in pri 4. artilerijskem trdnjavskem polku v Pulju, kjer je ostal do konca vojne. Po vrnitvi je začel delovati pri domačem pevskem društvu in bil leta 1919 izvoljen za predsednika, kar je ostal do septembra 1923.

Prvega februarja 1920 ga je ujela policija, ko je kot kurir političnega društva Edinost tihotapil knjige, pisma in revije ter letake z Gradnikovo pesmijo »Pesem minerjev«. Vojaško sodišče ga je obsodilo pogojno na 18 mesecev, a so ga po dveh mesecih izpustili, ker je bil medtem amnestiran. Avgusta istega leta so ga ponovno zaprli v Kopru in ga brez zaslišanja po 14 dneh izpustili.

Aprila 1920 je dobil službo pri Kmetijski vrtnarski zadrugi v Trstu, vodil je sestanke in izobraževanja po vaseh tržaške okolice, po Krasu, koprskem okraju in na Pivškem, kjer je tudi ustanovil 14 podružnic omenjene zadruge. Istočasno je kot član odbora zveze mladinskih društev »Prosveta« ter zaupnik političnega društva »Edinost« prepotoval cel Kras in slovenski del Istre. Ves čas je sodeloval pri raznih športnih in kulturnih društvih. Bil je predsednik pevskega društva »Zastava« v Lonjerju, predsednik zadruge upravičenih posestnikov, leta 1922 je kandidiral v tržaški mestni svet na listi političnega društva »Edinost«. Zato je imel vedno preiskave in zasliševanja. Pretila mu je nevarnost internacije zaradi propagande k bojkotu poitalijančenih slovenskih šol tako, da je komaj še pravočasno zbežal čez mejo v Ljubljano. Oktobra 1923 se je zaposlil pri podjetju »Goban« v Ljubljani, a se je novembra 1924 preselil na Sušak pri Reki, kjer se je še istega dne zaposlil pri podjetju Josip Smrdelj. Čez mejo je spravljal ljudi v Jugoslavijo, nazaj pa antifašistični material in vesti za obveščevalno službo ter časopise. Decembra 1927 so ga ob obisku pri svojcih v Lonjerju in Trstu aretirali ter ga 20. februarja 1929 na procesu v Rimu obsodili na 10 let ječe zaradi protiitalijanske in protifašistične propagande. Leta 1934 je bil pomiloščen, vendar so ga namesto domov odvedli v konfinacijo na otok Ponza. Ves čas zapora in konfinacije je vzdrževal tesne stike z drugimi borci iz Lonjerja in Trsta. Po prestani kazni je bil izgnan iz Italije v Jugoslavijo. Nekaj časa je živel na Sušaku, nato se je preselil v Beograd, kjer je spoznal Marijo Furlan, ki je ravno tako z vso družino (mamo in bratoma Karlom in Gvidom) zbežala iz Trsta pred fašističnim terorjem. Kmalu sta se poročila. 1. 11. 1935 se je zaposlil pri Javni borzi dela v Beogradu, kjer je ostal do 31. marca 1944. Pred izbruhom druge svetovne vojne sta z ženo kupila lokal in ga opremila za trgovino s prehrambnimi proizvodi. Na žalost je že pri prvem bombardiranju Beograda na trgovino padla bomba in jo popolnoma uničila. Junija 1945 je bil poslan v osvobojeni Trst in se zaposlil v Narodnoosvobodilnem odboru za tržaško okrožje kot referent za zadružništvo. Januarja 1947 je bil poslan v Koper, kjer je v koprskem okraju ustanovil Zadružno poslovno zvezo, nekaj hranilnic in posojilnic ter združil konzorcij Agrario z Okrajno gospodarsko zadrugo. Od ustanovitve 1. aprila 1947 do občnega zbora julija istega leta je bil njen tajnik, potem načelnik splošnega oddelka, zatem tajništva. Leta 1948 je bil premeščen na Zavod za pospeševanje gospodarstva, kjer je bil zelo uspešen.