ČESEN, Andrej

Andrej Česen se je rodil leta 1921 v Kranju in tam preživel svojo mladost ter se šolal. Bil je odličen učenec. Po končani (tedaj) štiriletni osnovni šoli je nadaljeval osem let šolanja na Državni realni gimnaziji kralja Aleksandra I. Zedinitelja, kakor se je bila preimenovala leta 1936, in na njej vsa leta odličen leta 1940 tudi maturiral z odliko. Njegov največji mladostni uspeh bi se moral nadaljevati s študijem, za katerega je kot odličen dijak prejel državno štipendijo, a je vse skupaj pokvarila vojna. Študij slavistike na Filozofski fakulteti, slovenski in ruski jezik, je moral zaradi vojne prekiniti. Ker se je zavedal nevarnosti, ki jo je okupacija prinašala, se je aktivno vključil v narodnoosvobodilni boj. Po vojni je s študijem slavistike nadaljeval in diplomiral leta 1948.

Najprej se je preselil na Dolenjsko, kjer je služboval kot ravnatelj Srednje ekonomske šole v Novem mestu do leta 1952, nato ga je služba vodila nazaj na Gorenjsko.

Andrej Česen je bil v šolskih letih 1952/53 do 56/57 profesor slovenščine na Gimnaziji v Škofji Loki. Bil je član maturitetne komisije prve velike mature v Škofji Loki (1955) in razrednik prve generacije maturantov. Na gimnaziji je bil tudi varuh Profesorske knjižnice.
Zapisal je: »V loški gimnaziji so bila najlepša leta moje poklicne poti. Rad sem bil v razredu (mnogi so menili drugače in so me pošiljali ravnateljevat po mili domovini)«.

S svojimi dijaki, prvimi maturanti, je gojil prisrčno prijateljstvo še več desetletij in se udeleževal njihovih obletnih srečanj vse dokler so mu moči to dopuščale.

Iz gimnazije je odšel kot ustanovitelj in njen prvi ravnatelj na Vajeniško šolo za učence lesne industrije na Trati (pri Škofji Loki), sedanje Srednje šole za lesarstvo Škofja Loka. To službo je opravljal do oktobra 1971. Po odhodu iz Škofje Loke je ves čas živel v Ljubljani in služboval v različnih javnih ustanovah. V letih 1971 do 1974 je bil svetovalec na Republiškem sekretariatu za prosveto in kulturo, nato še na Republiškem sekretariatu za notranje zadeve. Bil je pedagoški vodja v kadetnici v Vikrčah. Nato je prevzel mesto pomočnika ravnatelja na II. Gimnaziji v Ljubljani (Šubičeva) in mesto svetovalca na Zavodu RS za šolstvo, kjer je vodil področje lesarstva za srednje šolstvo. Do upokojitve je bil ravnatelj OŠ Toneta Tomšiča v Ljubljani.

Andrej Česen je vse življenje poleg ostalih obveznosti deloval kot lektor, predvsem strokovne literature različnih avtorjev. Lektoriral je številne strokovne knjige, bil je lektor pri diplomskih delih mnogih dodiplomskih in podiplomskih študentov, skoraj do zadnjega trenutka. V 70-letih je prevzel lektoriranje revije Les in knjig Lesarske založbe. Ves čas si je prizadeval za jasnost in natančnost lesarskega strokovnega izrazja. Zavedal se je, da vsaka stroka za svoj razvoj potrebuje izdelan strokovni jezik, kar pa niti zdaleč ni lahka naloga. Bil je stalni član Lesarske terminološke komisije. Ko je ta prenehala z delom, je s pomočjo svoje gorenjske trme z delom nadaljeval sam. S spremembo tehnologije se je v častitljivi starosti privadil novega orodja in članke lektoriral v elektronski obliki. Ob izidu publikacije ob 50 obletnici velike mature v Škofji Loki leta 2005 je uvodoma zapisal, da pri svojih 84 letih še vedno lektorira magistrske naloge na računalniku.

Profesor Andrej Česen je avtor več prispevkov iz področja izobraževanja v lesarstvu. Bil je tudi dolgoletni urednik in lektor strokovne revije Les, ki jo je izdajala Zveza društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva Slovenije. Pri revije je ves čas aktivno sodeloval v uredništvu tudi kot sodelavec uredništva ter pisec prispevkov. Na njegovo pobudo je v šestdesetem letu izhajanja revije Zveza lesarjev Slovenije leta 2008 sprejela odločitev, da prvič natisnejo lesarski terminološki slovar v knjižni obliki. Prva izdaja tega slovarja, ki je izšel še istega leta, vsebuje zbrano gradivo, ki je desetletje izhajalo v omenjeni reviji.

V začetku decembra 2008 je na prireditvi Praznik lesarstva, osrednji stanovski prireditvi tistega leta, prirejeni v čast 120 let srednjega lesarskega šolstva v Sloveniji in 60 let izhajanja revije Les, ki se je ni več mogel udeležiti, prejel priznanje posameznikom, ki so posebej prispevali k popularizaciji stroke in so zaslužni, da je revija Les dočakala visok jubilej. Zveza lesarjev Slovenije (ZLS) mu je podelila najvišje priznanje zveze, Zlato plaketo ZLS, ker je s svojim lektorskim delom pri reviji Les in Lesarski založbi pomembno prispeval k razvoju strokovnega izrazoslovja v lesarstvu.

V prvi številki revije Les leta 2009, ki o vsem tem poroča, je njegovo ime še navedeno med sodelavci uredništva, kmalu zatem pa se je njegovo življenje končalo.