Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

ČEČ, Tončka

ČEČ Tončka
Foto: Arhiv knjižnice

Galleria fotografica

Nata:
10. May 1896, Trbovlje
Morta:
3. November 1943, Oświęcim (nem. Auschwitz), Poljska
Professioni e attività:
Luoghi di attività:
Comune:
Lessico:

Rojena je bila v rudarski družini v Trbovljah. Po končani osnovni šoli se je vpisala na administrativni tečaj, po prvi svetovni vojni pa se je zaposlila pri trboveljskih delavskih organizacijah in sodelovala v delavski kulturi.

Članica Komunistične partije Jugoslavije je bila od njenega nastanka, udeleženka v spopadu z Orjunaši leta 1924 in zatem obsojena na celjskem sodnem procesu. Kasneje se je zaposlila v Ljubljani. Od leta 1929 je bila na šolanju v Sovjetski zvezi, kjer je delala v različnih sindikatih in političnih forumih. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1937 je bila zaradi političnega dela kmalu aretirana, zlasti zaradi političnega organiziranja žensk – komunistk. Leta 1940 je zaradi zasledovanja policije prešla v ilegalo in se kmalu po okupaciji vključila v skupino prvih ilegalcev, zatem odšla v partizane – Revirsko četo, po njenem razbitju avgusta 1941 in okrevanju pa je po nalogu Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za severno Slovenijo odšla za inštruktorja partijskega kadra v celjsko okrožje. Spomladi 1942 je ob ustanovitvi kozjanskega okrožja postala prva sekretarka Območnega komiteja Komunistične partije Slovenije, v sodelovanju s Kozjansko četo jeustanavljala, širila in povezovala organizacije osvobodilne fronte, konec avgusta 1942 pa jo je zajela nemška policija. Ranjeno so najprej prepeljali v brežiško bolnišnico in nato v zapore Starega piskra v Celju. Po dolgih zasliševanjih in mučenjih gestapovcev so jo prepeljali v Maribor, nato na grad Borl, čez nekaj mesecev so jo vrnili celjske zapore. Zasliševanja in mučenja so se nadaljevala. Po borbi partizanov Veličkove čete Savinjskega bataljona 7. novembra 1942 na Dobrovljah, kjer je bilo ubitih 17 partizanov, so skupini sedmim zajetim borcem priključili tudi Tončko Čeč in jih skupaj vodili in zasramovali najprej po celjskih ulicah, nato pa so jih na ogled in v poduk, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki ne bodo upoštevali okupatorjeve oblasti, postavili še pred simbol slovenstva v mestu Narodni dom in med ubite partizane. Čečevi so obesili na vrat ploščo z napisom “Jaz sem partizanka Roza in sem povzročila številne zločine …”. V začetku leta 1943 so jo odgnali v Auschwitz, kjer je obolela za tifusom in za posledicami bolezni 3. novembra 1943 tam tudi umrla. Deset let kasneje so jo razglasili za narodnega heroja Jugoslavije.

Po njej sta poimenovani osnovna šola v Trbovljah in otroški vrtec v Celju.

V. Deželak Barič: Tončka Čeč, v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem Ljubljana 2007, str. 308–312
F. Filipič: Čeč, Tončka, v: Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, Ljubljana 1988, str. 106
M. Kalšek: Oris življenja in dela narodne heroine Tončke Čeč, Trbovlje 1983
D. Makuc: Njeno pogumno srce je nehalo biti v Oswiecimu. Slovenska revolucionarka Tončka Čeč, v: Naša žena, 1981, št. 9, str. 22–23

Autore/autrice della voce: Marijan Pušavec, objavil/-a: Osrednja knjižnica Celje
Data del primo inserimento: 12. 3. 2019 | Ultima modifica: 27. 9. 2022
Marijan Pušavec. ČEČ, Tončka. (1896-1943). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 30. 11. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/cec-toncka/
Segnala un errore