Rodil se je v Benetkah ali Kopru, (ok. 1460 – † 1525/1526) kot sin Piera Scarpazze, trgovca z usnjem. Najverjetneje je bil istrskega izvora, kar dokazuje njegova posebna navezava na dalmatinsko šolo slikanja v Benetkah. O njegovem zasebnem življenju je malo znanega. Njegova največja dela so nastala v obdobju 1490-1519, kar ga uvršča med velike mojstre beneške renesanse. Prvič se omenja 1472. leta v eni oporoki strica Fra Ilaria. Svoje zadnje ime je spremenil v Carpaccio po vstopu v visoke humanistične kroge v Benetkah.
Carpaccio se je šolal pri Gentileju Belliniju. Njegovo najbolj znano delo je ciklus devetih slik, Legenda o sveti Uršuli (danes v Gallerie dell’Accademia, Benetke). Njegov stil slikanja je nekoliko konzervativen, saj so na nanj zelo malo vplivali sicer prevladujoči italijanskih renesančno-humanističnih trendi. Ostal je pod vplivom slikarstva Antonella Da Messine in nizozemskega slikarstva. Prav zaradi tega je v sklopu beneške šole precej zapostavljen v primerjavi z njegovimi beneškimi sodobniki kot sta Bellini in Giorgione. Najbolj je znan po velikih urbanih prizorih, kot je npr. prizor Čudežna ozdravitev na mostu Rialto (1496, Gallerie dell’Accademia, Benetke). S slikarstvom je podal izjemno sliko nekdanjih Benetk, mesta, ki je bilo tedaj na vrhuncu svoje moči in bogastva, obenem je v svojih delihizjemno dobro upodobil državljanski ponos svojih someščanov.
P. Fortini Brown. Venetian narrative Painting in the Age of Carpaccio, London 1994.