CALAFATI, Angelo

Študij prava je vpisal v Padovi, kjer je leta 1789 diplomiral. Nekaj let pozneje se je iz rodnega Hvara preselil v Benetke. Ob padcu Beneške republike, so ga kot vidnega člana demokratske stranke poslali v Dalmacijo vendar zaradi nasprotovanja prebivalcev mu ni uspelo niti pripluti v Zadar. Kmalu zatem se je preselil v Koper, kjer je postal vodja lokalne frankofilske stranke, tako da ga je že leta 1799 nadzorovala avstrijska policija. Kljub temu pa si je izboril pomembne naloge v lokalnem okolju, kot je npr. članstvo v Kolegiju plemenitašev Koper – Collegio dei nobili, januarja 1802, in bil celo izvoljen za župana. Svojo nalogo je opravljal z vnemo, dosegel je dogovor med mestom in redovniki Scolopi za zagotovitev delovanja Kolegija plemenitašev in odredil rušenje severnega dela starega obzidja. Potem ko je njegovo delovanje vzbudilo precejšen odpor, je bil uradno povabljen, naj se opraviči, vendar tega ni storil temveč je raje zapustil Koper in odšel v Trst.
Ob koncu leta 1805, ko so se že približevali Francozi, je koprska frankofilska stranka pod vodstvom Calafatija, poslala generalu Masseni v Videm delegacijo, katera ga je vabila, da zasede Istro. Okupacija se je zgodila novembra, njej pa so sledile velike finančne terjatve novih oblastnikov. Nove vojaške oblasti so najprej ustanovile začasno šestčlansko vlado in 9. decembra drugo vlado, ki jo je vodil prav Calafati. Calafatija so postavili tudi za predstojnika Civilno-kazenskega Sodišča v Kopru. Ko je podkralj Evgenij uredil beneška ozemlja, je v Kopru ustanovil Civilni magistrat katerega je prav tako zaupal Calafatiju.
Trdoživ in ambiciozen zagovornik nacionalnega in proti-avstrijskega načela, Calafati je izvedel številna obsežna in raznolika dela. Zavzemal se je za vključitev pokrajine h Kraljevini Italiji, umirjal je nezadovoljstvo ljudstva, ki je izhajalo iz prisilne zamenjave valute, spodbujal je tiskanje Istrske periodike (Foglio periodico istriano), odpiral je nove ceste, saniral mokrišča okoli Kopra in tudi uvajal nove davke na lastno pobudo.
Leta 1806 je postal istrski prefekt in veliko storil za izboljšanje gospodarskih in kulturnih razmer v pokrajini. Poskrbel je za dosledno uvajanje Napoleonovega civilnega zakonika in registrov o osebnem stanju, kot tudi za služenje vojaškega roka in delovanje narodne garde. Preuredil je javno upravo, reformiral in odprl številne osnovne šole, zgradil prvo deželno cesto med Trstom in Pulo, ki poteka skozi Buzet, Pazin, Žminj in Vodnjan, uredil poštno in zdravstveno službo ter se boril proti razbojništvu.
Med avstrijsko ofenzivo v aprilu 1809, Calafati je bil zaprt v Kopru. Za njegove zasluge mu je Vlada dodelila Red železne krone. Leta 1810, po ustanovitvi Ilirskih provinc, je bil imenovan za glavnega intendenta Istre in dva meseca kasneje prejel red Legijo časti.
Leta 1815, v času “stotih dni”, so ga iz previdnostnih ukrepov zaprli v Karlovcu na Hrvaškem, preostali del življenja je preživel v Kopru, pod budnim varovanjem policije. Umrl je 3. julija 1822.