BUBNIČ, Edvard

Osnovno šolo je obiskoval v rojstni vasi, šolanje je nadaljeval na obrtno-trgovski šoli v Trstu. Kasneje se je zaposlil kot uradnik na tedanji občini v Materiji (sedanja občina Hrpelje – Kozina) in službo opravljal do konca 1. sv. vojne. Novi gospodarji in fašizem, ki je zatiral vse, kar je bilo slovenskega, so Bubniča utrdili v vztrajanju. Odprl je gostilno v Slivju in kasneje kavarno v Ilirski Bistrici. V mali kavarni “Pri Kranjčevih” v Trnovem se je zbirala tedanja bistriška kulturna srenja, gonilna sila pa je bil ravno Bubnič. Bil je poštenjak in zelo priljubljen med ljudmi. Izobraževal se je večinoma sam. Poznal je slovensko in nemško literaturo, zgodovino, arheologijo, etnologijo, biologijo, umetnost in nekaj tujih jezikov. Navezan je bil na rodno grudo in rad je zbiral vse, kar je spadalo v narodovo zakladnico. Po pripovedovanju sina Milka je z zbirateljstvom začel že kot mladenič in lastni dom spremenil v muzej. Zbiral je zgodovinske predmete, etnološke predmete s področja Brkinov (noše, stare dokumente) in podpise številnih pomembnih ljudi takratne dobe; imel je ugledno naravoslovno zbirko. Zbiral je knjige, iskal prve izdaje. V knjige je lepil eks librise Hinka Smrekarja. Med domačimi literati je najboj cenil Simona Gregorčiča. Narodno zavest je pokazal v času najhujšega fašističnega pritiska, ko je pripravil zloženko s slikami velikih Slovencev, pesmimi in slovenskimi simboli, vse dal pod steklo in obesil na vidno mesto v svoj dom. Od obsežne zbirke je ostalo malo. Bubničevi dediči hranijo knjižni fond. Umrl je v Ilirski Bistrici in pogreba se je udeležila ogromna množica ljudi.