BREZOVNIK, Anton

Šolnik in mladinski pisatelj Anton Brezovnik, ki je večino svojega aktivnega življenja preživel v Vojniku, je bil rojen v kraju Vrhe, blizu Slovenj Gradca, kot zadnji izmed sedmih otrok kmeta Jožefa Brezovnika, p. d. Hanžiča, in Ane, roj. Ježovnik.

Šolo je sprva obiskoval v Slovenj Gradcu (1859–1867), nato pa se je vpisal na gimnazijo v Celju, kjer je končal sedem razredov (1867–1873), zadnjega, osmega pa tam kot »žrtev narodne zavednosti in slovenske odločnosti« ni mogel izdelati. Zato je v Gradcu opravil enoletni pedagoški tečaj in pričel s poučevanjem. Najprej je bil učitelj v Puščavi na Pohorju (1874–1875; takrat Devica Marija v Puščavi), zatem v Framu (1875–1876) ter od 1876 do predčasne upokojitve 1897 v Vojniku.

Njegovo delovanje je bilo pomembno na več področjih: pedagoškem, društvenem, publicističnem, pisateljskem, političnem in gospodarskem.

Kot eden osrednjih ljudskošolskih učiteljev na Spodnjem Štajerskem si je vseskozi prizadeval za zvišanje strokovne usposobljenosti učiteljev in kvaliteten šolski pouk. Ves čas je bil aktiven v učiteljskih društvih: večkrat je bil po več let predsednik Učiteljskega društva za celjski in laški okraj (l. 1896 je bil imenovan za njihovega častnega člana), bil je tudi odbornik Slovenskega učiteljskega društva (ust. 1871) in častni član Zveze štajerskih slovenskih učiteljev in učiteljic (ust. 1903). Skupaj z učiteljema Franom Kocbekom in Arminom Gradišnikom je bil pobudnik leta 1889 ustanovljene Zaveze slovenskih učiteljskih društev. V letih 1889–1918 je bil tudi član celjskega okrajnega šolskega sveta, v katerem je mdr. dosegel, da so pričeli zapisnike pisati v slovenščini. Na učiteljskih zborovanjih je pogosto sodeloval kot predavatelj in se nasploh povsod zavzemal za slovenski jezik in njegovo uveljavitev, saj je zanj zahteval iste pravice, kot jih je do tedaj uživala nemščina.

Redno je dopisoval v strokovna glasila (Slovenski učitelj, Popotnik (bil je tudi pobudnik te l. 1880 ust. revije), Učiteljski tovariš, Pedagogiški letnik), v katerih je po večini objavljal članke o novicah o šolstvu na Štajerskem, delu društev, poučevanju, začetnem branju in šolskih knjižnicah ter ocene novih knjig in revij. Pisal je tudi v Slovenski narod, celjsko Domovino, Ljubljanski zvon in Vertec. Prispevke je podpisoval s Tonetom Brezovnikom in s psevdonimi (npr. Tone iz gošče …).

Sam leposlovno ni dosti ustvarjal, je pa zbral veliko število povesti (Šaljivi Slovenec, 1884, 1896, 1914), pesmi za mladino (Zvončeki, 1887), iger (Zabavnik, 1893) in bajk (Zakaj? – Zato!, 1894), ki jih je objavil v več knjigah. Prevedel je tudi kratke povesti nemškega književnika Franza Wiedemanna (Zeleni listi, 1896).

V Vojniku je kmalu po upokojitvi v domači hiši odprl trgovino z mešanim blagom. Tam je leta 1897 z namenom pomagati slovenskemu kmetu soustanovil tudi posojilnico in jo vodil do smrti. Leta 1892 je sodeloval pri ustanovitvi vojniškega katoliškega političnega društva Edinost, v katerem je nato deloval kot knjižničar in skupaj z učenci pripravljal kulturne prireditve. Leta 1914 je bil izvoljen za predsednika vojniške Čitalnice (ust. 1869) in to ostal do leta 1921. V Vojniku se je veliko družil z odvetnikom in politikom dr. Ivanom Dečkom (1859–1908) in mu pomagal pri njegovem narodnopolitičnem delu. Skupaj sta se lotevala tudi reševanja zadolženih kmečkih posestev ter obrambe in zaščite preganjanih slovenskih učiteljev.
Bil je tudi dolgoletni odbornik leta 1904 ustanovljene Zvezne tiskarne v Celju.
Od leta 1884 je bil poročen z Vojničanko Rozo Vrečer, s katero je imel pet otrok: Cirilo, Metoda, Olgo, Vladimirja (Mirka) in Vladislava (Vlada). Njegov sin Vladimir (1888–1954) je kasneje postal znani kirurg.

Umrl je v 71. letu starosti na svojem posestvu v Vojniku, kjer je tudi pokopan. Tam je od leta 1977 po njem poimenovana Brezovnikova ulica.