BRATINA, Lojze

Rodil se je v Stomažu kot deseti in najmlajši otrok v kmečki družini očetu Antonu in materi Emiliji Bratina, rojeni Lozar. Z materjo sta bila odlikovana s strani Benita Mussolinija s posebno medaljo. Imel je bogato in razgibano otroštvo. Od malih nog je s sabo nosil knjige, tudi med igro s prijatelji.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nižjo gimnazijo v Dobravljah pri Ajdovščini (1952–56), višjo gimnazijo prav tako v Ajdovščini (1956–58). Le-to je nadaljeval v Zagrebu, kjer se je 7. septembra 1958 pridružil Družbi Jezusovi oziroma jezuitom, tj. skupini moških redovnikov rimskokatoliške cerkve. Gimnazijo je končal leta 1962 in se nato vpisal na Filozofsko fakulteto v Zagrebu, kjer je med leti 1964 in 1967 študiral filozofijo in teologijo. Študij teologije je nadaljeval na papeški univerzi Grigoriani v Rimu (1968–1972). 29. junija 1971 je bil v Logu pri Vipavi posvečen v mašnika. Za svoje novomašno geslo si je izbral stavek Ignacijeve molitve, ki se glasi: »Samo svojo ljubezen in milost mi daj … « Ta poved, zapisana na podobici, mu je predstavljala tolažbo in veselje, saj si jo je v mladih letih velikokrat prepeval v latinskem jeziku.V Rimu je leta 1974 obranil doktorsko disertacijo s tezo »Elementi krščanske antropologije v Kocbekovih delih« in tako tudi doktoriral iz teologije pri Vladimirju Truhlarju. Kocbeka je dojemal kot kompleksno osebnost, vernega človeka, pisatelja, politika, misleca … Še posebej se ga je dotaknil s svojim esejem personalistične filozofske drže. Ob stoletnici smrti njegovega mentorja, teologa, pesnika in jezuita Vladimirja Truhlarja, je sodeloval na simpoziju, in sicer s predavanjem o njegovi izkustveni teologiji.

Večne zaobljube je opravil leta 1977. Od 1987 do 1995 je bil predstojnik slovenskih jezuitov. Nato je leta 1995 v župniji Ljubljana Dravlje začel z delom župnika. Gradnjo cerkve Kristusovega učlovečenja v tem kraju je vodil prav Bratina. Dejal je, da je bila ta gradnja zanj življenjska izkušnja, ki ga je skoraj razdrla. V svojo oporoko je zapisal, da želi biti po svoji smrti, kot prah in pepel, raztresen po stenah te cerkve.

Njegovo delo Dnevnik v tej dolini, ki je izšlo ob njegovi sedemdesetletnici, je nastalo v Münchnu, blizu Dachaua, kjer je imel veliko časa, da strni svoje spomine. V knjigi je naredil izbor pesmi in dnevniških zapisov, ki niso razporejeni v kronološkem zaporedju.

Kot ustanovitelj, urednik in direktor Župnijskega zavoda Dravlje je poskrbel za izdajo več kot 50 knjig z versko vsebino. Tudi sam je izdal nekaj knjig. Njegova bibliografija obsega več kot 65 del. Za objavo pesniških del v reviji Znamenje je uporabljal psevdonim, in sicer Slavko Tina.

Leta 2014 je sprejel vlogo duhovnega spremljevalca Skupnosti krščanskega življenja (SKŽ), kjer še vedno nudi pastoralno pomoč. Sodeluje tudi pri dejavnosti uršulink v Hiši kruha pri sv. Duhu, Apostolatu molitve in še vedno vodi Založbo Dravlje.