Živel je v hiši, pri kateri se je reklo pri Toniškovih, njegov oče Jernej je bil mizar, mati pa je bila Ivana Krapež. Družina je bila številna in revna, bilo je namreč devet otrok. Janko je bil prvorojeni otrok. Po osnovni šoli v domačem kraju, je obiskoval nemško gimnazijo v Gorici in nato še univerzo v Gradcu, kjer je dokončal študij slavistike in primerjalne filologije. Leta 1909 je pričel s prakso v goriški licejski knjižnici. Poleg dela v knjižnici je poučeval slovenščino na goriški gimnaziji in na moškem učiteljišču. Leta 1912 se je poročil z Viktorijo Cigoj, dve leti kasneje se jima je rodila hčerka Branka in nato še sin Vojko.
Leta 1916 je bil Bratina imenovan za vojnega bibliotekarja v 11. avstro-ogrski armadi v Lebringu. Po vojni se je zaposlil kot knjižničar v Ljubljani, najprej je začel delati kot asistent v ljubljanski licejski knjižnici in kasneje kot bibliotekar. Vendar dela ni opravljal dolgo, saj je zaradi težke bolezni 4. januarja 1920 umrl v Ljubljanski bolnišnici. Pokopan je na Žalah v Ljubljani.
Bratina je kot ustvarjalca močno zaznamoval študij v Gradcu, ki je na prelomu 19. stoletja pomenil središče kulturnega dogajanja. Krožek slovenskih intelektualcev je oblikoval močno znanstveno-raziskovalno gibanje, ki je ob zanimanju za dogajanje v vseh slovanskih narodih utrjevalo zavest o slovenstvu in vrednosti lastnega jezika v povezavi z ostalimi. Janko Bratina je znan zlasti kot pisec krajših pripovednih del, gre za obliko večerniške literature, ki nosi značilnosti povesti, črtic ali anekdot.
Z literarno prozo se je poskušal že kot dijak in kasneje kot vseučiliščnik. Pisal je, tudi pod psevdonimom Janko Filipovič Serjunov, v dnevnih časopisih in revijah: Mir, Edinost, Soča, Primorski list, Glas naroda, Slovenski narod, Gorica, Čas, Ljubljanski zvon, Slovenska gospodinja, Popotnik, Domovina, Slovenec itd. teksti so krajše črtice, zgodbe ali novele, ki zajemajo snov iz domačega sveta ali študentskega življenja, npr.: Iz devete dežele, Občinski vodnjak, Moralist, na ples, Mejnik (prvo tiskano delo), Francka, Mici … Edini daljši in tudi knjižno samostojno izdan tekst je povest iz domačega otliškega sveta V znamenju miru. Zgodba govori o vaški skupnosti, ki se upira tlaki in kritičnim davščinam; prikazana je socialna podoba prebivalcev planote nad Vipavsko dolino okoli leta 1750. Povest med bralci ni zaživela in je praktično neznana. Pomemben je tudi njegov bibliografski prispevek Goriško slovensko časopisje. Ukvarjal se je tudi z zbiranjem narodnega blaga, zelo so ga zanimale različne oblike ljudske kulture od literarnega ustvarjanja do načina življenja. Izkazal se je kot zapisovalec furlanskih pesmi pa tudi pesmi z Gore. Pomagal je Karlu Štreklju pri zbiranju slovenskih narodnih pesmi, objavil je tudi veliko kritik in recenzij.
Tema njegove nedokončane disertacije je bila razprava o slovenskem pridigarju Janezu Svetokriškemu, raziskoval pa je tudi Trubarja in njegovo delovanje na Vipavskem.
Njegova bibliografija je objavljena v knjigi Bratina, Janko: Dolina in hrib. Gorica, 2002.
Literatura:
Bratina, Bojan: O Janku Bratinu. V: Bratina, Janko: Dolina in hrib. Gorica, 2002, str. 250-262.
Primorski slovenski bibliografski leksikon. Snopič 3. Gorica, 1976, str. 118.
Tekst pripravila: Katja Kotar