BRAJNIK, Rudolf

Rodil se je v številni družini Alojzija in Jožefe Brajnik, rojene Marušič. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je odšel na državno goriško nemško klasično gimnazijo, kjer je bil sošolec pesnika Alojza Gradnika. Ni znano, zakaj je po zimskih počitnicah 1899 v 5. razredu izstopil iz šole in se zaposlil najprej kot davčni vajenec pri finančnem ravnateljstvu v Trstu, kasneje pa je služboval na davčnih uradih v Gorici, Pulju in Ajdovščini.

Že v mladosti se je udejstvoval pri Goriškem sokolu najprej kot naraščajnik, kasneje kot vaditelj. Kot mlad vaditelj je vodil vaje naraščajskega oddelka, v katerem je bil tudi Edvard Rusjan. Poleg tega je bil tudi zelo aktiven v pevskih in dramskih društvih. Bil je odličen telovadec in dober organizator. Bil je med prvimi smučarji, v slovensko okolje pa je prinesel tudi hazeno, predhodnico rokometa in postal tudi njen trener.

Po poroki z Viktorijo Hvalič se je leta 1907 preselil iz Gorice v Ajdovščino. V Ajdovščini je vodil priprave za ustanovitev telovadnega društva Sokol, najprej kot odseka Goriškega Sokola, že naslednje leto pa kot samostojno društvo. Prvi predsednik (kasneje načelnik) je bil prav Rudolf Brajnik. Pridružil se je tudi ajdovskim planincem in bil leta 1908 že blagajnik Ajdovsko-Vipavske podružnice SPD, od leta 1910 pa tajnik. Bil je tudi vnet markacist, označevalec planinskih poti. Planinstvo je pojmoval kot telesno in kulturno dejavnost, pomembno za slovensko narodnostno življenje. Tudi v Ajdovščini se je pridružil dramski skupini in se tudi usposobil za ljubiteljskega fotografa.

Med prvo svetovno vojno so ga sicer mobilizirali, vendar so ga kot davčnega uradnika poslali v Srbijo za blagajnika pri vojaški zasedbeni upravi. Iz Beograda so ga premestili v Šabac, kamor je prišla tudi njegova družina in tu so dočakali konec vojne. Vrnili so se domov in bili razočarani, saj so domači kraji prišli pod italijansko zasedbo. Začel je z obujanjem dramskega krožka in z drugimi slovenskimi kulturnimi udejstvovanji. Ker je uradoval v slovenskem jeziku, so ga z odlokom premestili v Buje, vendar je odlok o premestitvi zavrnil. Zato so ga italijanske oblasti suspendirale in ostal je brez službe. Občasno je pomagal notarju Arturju Lokarju in se kasneje zaposlil pri Posojilnici (kasneje Kmetijsko obrtna posojilnica) v Ajdovščini.

Zaradi aktivnega in zavednega narodnostnega delovanja je bil strogo nadzorovan in večkrat priprt. V času narodnoosvobodilnega boja je sodeloval z OF in bil ob ustanovitvi Pokrajinskega narodnega sveta za osvobojeno Primorje imenovan za njegovega finančnega referenta. Ob prihodu v Ajdovščino so nemške oklepne enote zažgale posojilnico in tako je izgubil skoraj vse svoje premoženje. Poleti 1944 ga je gestapovska policija poslala v delovno taborišče pri Salzburgu. V času bivanja v zaporih in internaciji je nastalo kar nekaj njegovih pesmi (pesem Sneg je bila objavljena v Planinskem vestniku 1957, št. 1, str. 35).

Po vojni je postavil temelje Hranilnemu in kreditnemu odseku pri Kmetijski zadrugi Ajdovščina, obnovili pa so tudi delovanje Planinskega društva in Rudolf Brajnik je postal predsednik, kasneje pa je prevzel tajniška dela. Velike zasluge je imel tudi za postavitev spominske plošče Antonu Bavčerju na Čavnu (1946) in gradnjo obeh planinskih koč, Bavčerjeve na Čavnu (1947) in Iztokove pod Golaki (1950) ter koče pri izviru Hublja (1952). Za dolgoletno delovanje ga je Planinska zveza Slovenije odlikovala s častnim znakom za planinske zasluge. V sedemdesetih letih je napisal več prispevkov, v katerih je poročal o delovanju ajdovskega planinskega društva in o naravnih lepotah v okolici Ajdovščine.

Prispevek o njegovem življenju in delu je leta 2003 skupaj z obširno bibliografijo objavil Rajko Slokar v zborniku, ki je izšel ob 100-letnici Planinskega društva Ajdovščina.