BOŽIČ, Jože

Rojen je bil v pretežno slovenskem tržaškem predmestju Sveti Ivan (San Giovanni) očetu Karlu, ki je bil po poklicu zidar, in materi Josipini. Kmalu po 1. svetovni vojni se je družina preselila v Celje.

V Celju je zaključil prve štiri razrede realne gimnazije, po opravljeni mali maturi leta 1932 pa se je vpisal na Tehniško srednjo šolo v Ljubljani, v kateri se je izučil za strojnega tehnika.

Po šolanju se je vrnil v Celje in se zaposlil v Westnovi tovarni emajlirane posode. Leta 1939 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka. Kot strojnega tehnika so ga sprejeli v pilotsko šolo. V tem času je pridobil čin rezervnega letalskega podporočnika. Po vojaščini je dobil zaposlitev v tovarni motorjev v Rakovici v Srbiji.

Domnevno je že kot dijak v Ljubljani postal član Zveze komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ), saj je po zaposlitvi v Westnovi tovarni tam že deloval kot skojevski funkcionar, ki si je med celjsko mladino pridobil ugled kot športnik, organizator in predavatelj, med drugim v skavtski organizaciji. Pred 2. svetovno vojno je – najbrž leta 1939 – postal tudi član Komunistične partije Slovenije (KPS).

V začetku 2. svetovne vojne je kot pilot jugoslovanske kraljeve vojske sodeloval v dveh akcijah: s svojim dvomotornim bombnikom je v eskadri najprej poletel do Gradca in ga bombardiral, kasneje pa je letel še do Segedina, kjer je bombardiral položaje madžarske vojske. Potem je vojsko zapustil in se prebil do okupiranega Celja, kjer se je zaposlil v vodovodno-inštalaterskem podjetju, s čimer je pridobil pravico legalnega prebivanja v mestu. Tukaj se je kmalu pridružil uporu proti nemškemu okupatorju. Pri tem je bil najtesneje povezan s Tonetom Gošnikom in Francem Planincem. Kot član Okrožnega komiteja SKOJ Celje in Okrožnega komiteja KPS Celje je vodil skojevske, partijske in druge sestanke v povezavi z okrožnim sekretarjem KPS Celje Tonetom Grčarjem – Johanom in preko sodelavcev vzdrževal zvezo z laškim področjem. Na Bregu sta skupaj s Francem Planincem oblikovala in vodila skojevski in mladinski aktiv. Sodeloval je pri reševanju slovenskih knjig, zbiranju orožja, razmnoževanju in razpečevanju propagandnega materiala ter v pripravah propagandnih akcij in diverzij. Po ustanovitvi Celjske čete 20. julija 1941 je Božič opravljal vlogo kurirja med borci in politično organizacijo v mestu. Kljub previdnosti ga je po izdaji skupaj s Francem Planincem in Tonetom Gošnikom 31. julija (po drugih podatkih 1. avgusta) aretiral Gestapo. Po aretaciji so ga zaprli v Stari pisker, od tam pa so ga odpeljali v zapor v Maribor. 10. avgusta 1941 so ga v gozdu ob cesti Miklavž na Dravskem polju–Dobrovce ustrelili kot talca. Talce – bilo jih je šest – so po smrti pokopali na kraju streljanja. Leta 1946 so posmrtne ostanke ustreljenih talcev izkopali in jih položili v skupen grob v bližnjih Dobrovcah. Leta 1961 je bil na tem mestu odkrit spomenik.

Njegovo ime je zabeleženo na spomeniku v Dobrovcah, kjer je pokopan, ter na spomeniku v Miklavžu na Dravskem polju (postavljen je bil leta 1979) in na spominskem obeležju v gozdu, ki stoji na kraju streljanja talcev (obeležje je bilo odkrito leta 1982). Njegovo ime je tudi na spominski plošči ustreljenim v sodnih zaporih v Mariboru, saj so vse do leta 1961 menili, da se je to prvo streljanje talcev na mariborskem območju odvilo na dvorišču zaporov.

Po njem je od leta 1959 poimenovana Božičeva ulica v Celju.