BONAZZA, Sergio

Njegov oče Anton je bil delavec, mati Cecilija Strani pa gospodinja. Sergio Bonazza je obiskoval slovenske osnovne in srednje šole v Trstu, maturiral je na Državnem tehniškem zavodu Žiga Zois (1960) in 1970 končal študij primerjalne književnosti na univerzi v Benetkah.

Neposredno po tem se je zaposlil kot srednješolski profesor na Trgovskem tehničnem zavodu z nemškim učnim jezikom v Bolzanu (1970–79), kjer se je zaposlila tudi Dunajčanka, njegova žena Hildegard Diepold. Med študijem se je udeležil poletne šole ruščine v Moskvi in 1965. leta vpisal vzporedni študij slavistike na dunajski univerzi. Na Dunaju je živel pet let, študij pa je zaključil 1977. Že med študijem mu je mentor Josef Hamm objavil prvi znanstveni prispevek (Aus der Korrespondenz Andreas Di Pauli: Beitrag zur Clozianus-Forschung, v: Wiener Slavistisches Jahrbuch). Izpopolnjeval se je tudi na univerzah v Pragi, Beogradu, Sarajevu, Ljubljani, Bratislavi in drugje. Novembra 1979 je postal poverjeni profesor za slovenski jezik s književnostjo na univerzi v Neaplju. To pogodbeno delo je opravljal do 1983, nato pa je bil do 1987 profesor za slovansko filologijo na univerzi v Veroni. Tedaj je na univerzi v Vidmu postal prvi redni profesor za slovenistiko v Italiji (1987–1990). Od 1990 do upokojitve 2010 je bil redni profesor za slovansko filologijo na univerzi v Veroni. Živi izmenično v Bolzanu in na Dunaju. Kot gostujoči profesor je predaval tudi na dunajski univerzi.

Poleg slovenističnih vprašanj proučuje predvsem starejša obdobja slavistike in slovanskih književnosti, npr. Cirila in Metoda, poznavanje slovanskega sveta v Italiji, piše o Vuku Stefanoviću Karađiću, Josefu Dobrovskemu, Jánu Kollárju, Dositeju Obradoviću, o vprašanju pismenstva pri Rusih. Na področju slovenistike je največ pozornosti namenil proučevanju Jerneja Kopitarja. Objavil je tudi razprave in eseje o slovenskih verzih v viteški liriki Osvalda Wolkensteinskega, o Prešernu in Franu Miklošiču, o odmevih Danteja pri Slovencih, o Baudouinu de Courtenayu in vprašanju čakavščine v zahodnih slovanskih narečjih, o splošnih problemih glagolice in glagolskih napisih na Tržaškem, Goriškem in Čedajskem, o Slovencih na Tirolskem, o reformaciji, označil je položaj slovenistike v Italiji, analiziral medkulturne stike itd. Za italijansko enciklopedijo Treccani je napisal več gesel tudi o slovenskih ustvarjalcih (Drago Jančar, Dane Zajc). Objavlja v slovenskem, nemškem in italijanskem jeziku, njegova osebna bibliografija obsega več kot 100 znanstvenih publikacij.

S samostojnimi prispevki je sodeloval na slavističnih srečanjih in kongresih v Italiji in drugod (Varšava, Zagreb, Beograd, Ljubljana, Kijev, Moskva, Pariz, München, Bonn, Heidelberg, Krakov, Sofija, Dubrovnik, Göttingen, Innsbruck, Chicago itd.). Od leta 1988 je predstavnik Italije v Mednarodni Komisiji za zgodovino slavistike pri Mednarodnem slavističnem komiteju, od 2011 pa tudi njen predsednik. Večkrat je bil član državnih komisij za habilitacije slavistov na univerzah.

Zoltan Jan