BLAŽKO, Boris

Rodil se je v Lokavcu materi Mariji, rojeni Bevk in očetu Marjanu. Osnovno šolo je obiskoval v Lokavcu in kasneje v Ajdovščini, potem pa se je vpisal na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljano. Takoj po zaključeni srednji šoli je leta 1978 dobil zaposlitev v Goriškem muzeju in tu, sprva kot risar, potem tudi kot oblikovalec razstav, ostal do svoje upokojitve leta 2019.

Blažko je v Goriškem muzeju delal kot tehnični risar za področje arheologije in etnologije, oblikoval je muzejske razstave in delal kot tehnični vodja pri projektih. S posebnim zanimanjem se je posvečal etnološko obarvanim razstavam. V začetku svojega delovanja je sodeloval z etnologom Naškom Križnarjem pri razstavi vaškega gradiva v etnografski zbirki v Bardu ter razstavi o ovčjih planinah na Bovškem. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je največ ustvarjal z etnologinjama Katjo Kogej in Ingo Miklavčič Brezigar. Med najbolj odmevnimi so bile razstava o tradicionalnih prevoznih pripomočkih, o materialni kulturi Šentviške planote, o etnologiji povojnega obdobja, o skrinjah in pustovanjih na Goriškem ali o industrijski dediščini na Goriškem. V Goriškem muzeju je urejal in restavriral zbirko vozov, raziskoval je tudi zgodovino in razvoj kočij – v ta namen je v Kobilarni v Lipici uredil in postavil razstavo o njihovi zbirki kočij.

Omeniti velja tudi sodelovanje z etnologom in sociologom Andrejem Malničem pri organizaciji postavljanja prvomajskih mlajev in pri izpeljavi furenge. Tradicijo postavljanja mlajev sta Blažko in Malnič obudila predvsem po goriških vaseh in pred stavbo Mestne občine Nova Gorica. Furengo – prevoz lesa, vina ali ledu na težkih vozovih s konjsko vprego, je v živo izvedlo lokavško Društvo za oživljanje lokavškega izročila (Doli), katerega ustanovitelj in idejni vodja je prav Boris Blažko. Za zelo dejavnim društvom je vrsta različnih etnoloških prireditev, med njimi žegnanje konj na Štefanovo, ogled lokavške tehniške, kulturne in naravne dediščine, festival vipavskih češenj, organizacija lokavških kulturnih dnevov, ureditev lokalnega muzeja v Batičevi hiši v Lokavcu ali ureditev pohodniških poti po zaselkih Lokavca. Blažko je v svojem rojstnem kraju poleg aktivnega delovanja prek društva Doli strokovno sodeloval tudi pri postavitvi kovaškega muzeja bratov Černigoj v Lokavcu in bil idejni vodja pri vzpostavitvi stare Resslove ceste iz Lokavca na Predmejo kot turistične pohodne poti.

Bogata je tudi bera njegovih pisnih objav. Več let je kot član uredniškega odbora v zborniku Lokavško šolstvo skozi čas objavljal podatke o zgodovini šolstva v Lokavcu. Poleg različnih člankov v zbornikih in lokalnih časopisih (glej Bibliografijo) se je v zadnjih letih veliko ukvarjal tudi z raziskovanjem stare vojaške tovorne žičnice iz Ajdovščine do Predmeje – njegova obsežna raziskovalna naloga z naslovom Luftpon trenutno čaka na knjižno izdajo. Blažko je veliko svojega časa posvetil tudi nekdanjemu učitelju, županu in vsestranskemu organizatorju Edmundu Čibeju – o njegovih sorodstvenih vezeh je izdal leta 2023 tudi knjigo.

Blažko je bil za svoje delo tudi nagrajen: leta 2020 je prejel priznanje Edmunda Čibeja za svoje življenjsko delo, leta 2010 pa priznanje občine Ajdovščina za dejavnosti v društvu Doli. Nominiran je bil tudi za Valvasorjevo priznanje – za posebne dosežke v muzealstvu ter za Murkovo nagrado – za znanstvene in strokovne dosežke na etnološkem področju.