Blaž ARNIČ

Skladatelj in glasbeni pedagog se je rodil v Strmcu pri Lučah na kmetiji Zalesnik, v zaselku samotnih gorskih kmetij pod Raduho. Zaradi oddaljenosti ni hodil v šolo, temveč ga je doma učila sestra Micka. Glasba mu je bila položena v zibelko, saj so doma veliko peli, imeli pa so tudi glasbila, na katera se je sam naučil igrati. V rani mladosti ga je v cerkvi privabil zvok orgel, za najlepši inštrument pa je imel človeški glas. Pri devetnajstih letih se je odpravil v Ljubljano v orglarsko šolo Stanka Premrla. Postal je najboljši učenec in že takrat so nastale njegove prve skladbe.

Študij glavnih predmetov kompozicije v Ljubljani je leta 1930 nadaljeval na Dunaju, kjer je leta 1932 diplomiral pri profesorju Rudolfu Niliusu, nato pa še kompozicijo pri profesorjih Zadru in Lustgartnu. Kasneje se je izpopolnjeval v Varšavi, Krakovu in Parizu.

Med letoma 1934 in 1935 je delal kot učitelj v Bolu na Braču, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je poučeval klavir, vodil zbore, koncertiral na orglah in bil bibliotekar v knjižnici angleškega kluba. Leta 1941 je dobil prvo redno zaposlitev na Srednji šoli glasbene akademije v Ljubljani. Leta 1944 je pristal v koncentracijskem taborišču Dachau. Po vrnitvi iz ujetništva od leta 1945 pa vse do smrti je bil redni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani.

Arnič je umrl v prometni nesreči, za njim pa je ostala bogata zapuščina. Hčerka Blaženka Arnič Lemež ter sinova Lovrenc in Jernej Arnič so zapisani glasbi. Po njem je poimenovana osnovna šola v Lučah, čeprav v njej nikoli ni bil učenec.