BIROLLA, Gvidon

Oče Feliks Birolla je bil po poklicu trgovec, doma iz Pazina. Po materi je bil Hrvat, po očetu pa Italijan. Leta 1884 je oče umrl, zato se je mama Ana, rojena Šink preselila v Škofjo Loko, kjer je bila doma. Tu je Gvidon Birolla preživel otroška in mladostna leta. Pri ustvarjalnosti ga je spodbujala mama, saj je tudi sama rada risala. Šolal se je na Obrtni strokovni šoli v Ljubljani in na umetniški akademiji na Dunaju. Po povratku z Dunaja leta 1907 si je v Škofji Loki v starem župnišču uredil slikarski atelje. Tam je delal in se sestajal z Ivanom Groharjem.
Birolla je bil član akademskega kluba Vesna, ki so ga leta 1903 ustanovili v Ljubljani živeči umetniki Saša Šantel, Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Gvidon Birolla, Fran Klemenčič, Maks Koželj in še nekateri drugi hrvaški umetniki (Kerdić, Krizman, Meštrovič). S svojim delom so hoteli ustvariti »pravo slovensko umetnost« in iz nje odstraniti predvsem nemške vplive. Želeli so osvoboditi slovensko narodno umetnost tujih vplivov ter poiskati slovensko vsebino. Vesnani so poleg oljnega slikarstva gojili kvalitetno risbo, uveljavljali so se v ilustraciji ter širili grafične tehnike. Birolla se je prvič predstavil javnosti leta 1904 na Jugoslovanski umetnostni razstavi v Beogradu. Razstavljal je štiri dela. Danes je ohranjeno le delo: Tam za turškim gričem. Samostojno je razstavljal leta 1952 v Narodni galeriji v Ljubljani. Izdelal je tudi več slik z zgodovinsko tematiko po naročilu Mestnega muzeja v Ljubljani (Splavarji na Savi, Brodarska postaja Prusnik na Savi, Turki pred Ljubljano).
Največ svojega ustvarjalnega časa je posvečal tehniki risbe s svinčnikom in tušem, slikanje pa je nadomeščal z barvnimi svinčniki. Nekaj del je nastalo v olju in akvarelu. Motive je po večini našel v bližnji in daljni okolici Škofje Loke. Na Birollov risarsko-slikarski način je vplival severnoitalijanski slikar Giovanni Segantini, ki je bil blizu tudi Ivanu Groharju. Birollo s Segantinijem druži pastozno nanašanje barve v prvem planu ter poudarjanje risbe s potezo čopiča (primer: slika H krstu). Birolla je bil skrben opazovalec in zbiralec etnološkega gradiva: risal je staro vaško arhitekturo, mline, na pol podrte kozolce, študiral je vaške originale, romarje, berače, godce in druge.
Ohranile so se mnoge Birollove politične karikature, ki jih je objavljal v satiričnem časopisu Osa in Jutro. Z risbami je smešil strankarske spore in klerikalne veljake. Kasneje je politično karikaturo opustil, vendar je v njegovih delih ostal njegov poseben šegavi ton. Birolla se je navdušil nad modnim valom secesijske umetnosti, ki pa je v njegovem primeru dobila ljudsko obliko z živo in iskreno podano slovensko provincialno tematiko.
Najbolj se je uveljavil s knjižnimi ilustracijami. Bil je eden redkih umetnikov, ki se je zavzel za to obliko likovnosti. Njegovih 12 preprostih a monumentalnih ilustracij za Pravljice Frana Milčinskega spada med vrhunce slovenske mladinske ilustracije. Njegove risbe so samostojne umetnine, ki ob vsej stilizaciji in tipizaciji učinkujejo kot res žive, neposredno risane pravljice.
Po smrti brata, ki je vodil apnenico v Zagorju, se je odločil prevzeti podjetje. Z ženo Minko se je preselil v Zagorje. Slikarstvo je moral opustiti. Šele leta 1939 je zopet začel slikati. Povečal je apnenico in obrat preselil v Kresnice, kjer so bile na levem bregu Save, v Zapodju, velike zaloge apnenca. Apnenico in žičnico do nje je začel graditi leta 1928. V povečano podjetje je namestil drugega direktorja. Po osvoboditvi je obnovil apnenico v Zagorju, ki je bila že nacionalizirano podjetje. Naselil se je v Ljubljani in se posvetil likovnemu ustvarjanju. V umetniškem smislu se je oddaljil od mirnega stiliziranega načina: slike je razgibal, posamezne ploskve pa vznemiril z nemirnejšo potezo čopiča.
Bil je tudi predsednik predvojne litijsko – zagorske podružnice SPD. Pomagal je pri izgradnji Tomazinove koče na Sveti gori. Največ njegovih del je shranjenih v Narodni galeriji v Lj