BERTONCELJ, Joža

Joža Bertoncelj je znan kot najpomembnejši slovenski mojster v sodobnem umetniškem oblikovanju železa. Rodil se je v stari kroparski rodbini, ki se je ukvarjala s kovaštvom. Po smrti starejšega brata Janeza v prvi svetovni vojni je Joža moral zgodaj začeti z delom. Nadarjenost za oblikovanje železa je v njem prepoznal Jože Gašperšič, takratni direktor žebljarske zadruge Plamen. Ugotovil je, da Bertoncljeve sposobnosti presegajo program zadruge. Ko so v Kropi leta 1937 ustanovili umetno kovačnico, se je Bertoncelj šolal ob delu. Direktor ga je napotil na proučevanje kovaške literature. Za izpopolnjevanje svojega kovaškega in risarskega znanja je obiskoval risarski tečaj pri arhitektu Francetu Tomažiču v Ljubljani, v 1940. letih pa na avstrijskem Štajerskem pri mojstru Johannu Vallisu, ki je v spričevalu še posebej poudaril njegovo izvirnost.

Bertoncelj je najprej opravljal dela pomožnega, strojnega in skladiščnega delavca, pozneje pa žebljarja, risarja in umetnega kovača. Njegovi kovaški izdelki iz tega obdobja so temeljili na baročni tradiciji. Po drugi svetovni vojni in delovanju na Metalurškem inštitutu v Ljubljani (1950–1956) je Bertoncelj oblikoval mnoga odlična kovaška dela, zasnovana na združevanju oblikovanja in kovanja. Izdeloval je kovane mreže, lestence, svečnike, knjižna opirala, luči… Na podlagi svojih prefinjenih izdelkov in zrelega oblikovanja je dobil status samostojnega oblikovalca in je bil leta 1955 sprejet v članstvo Društva slovenskih likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in Jugoslavije.

Vedno je delal po lastnih idejah, razen pri spomeniku žrtvam koncentracijskega taborišča (skulptura okostnjaka) na Ljubelju in izdelavi zmaja na ljubljanskem gradu, ko je delal po načrtih arhitekta Borisa Kobeta. Pozneje je skoval tudi 14 zmajev, ki držijo svetilke ob Ljubljanici, ter noge in okovje za mizo na ljubljanskem magistratu, vendar ta dela niso ponovila uspeha njunega predhodnega sodelovanja. Po letu 1957 je spet koval doma, v Kropi in Kamni Gorici. Njegova dela so opazili avstrijski, nemški in skandinavski turisti, ki jih je zaneslo v Kropo. Zaradi izjemne kakovosti je bilo veliko njegovih del prodanih v tujino. Njegova kovaška dela se danes nahajajo po Sloveniji, Evropi in Severni Ameriki.

Leta 1969 so odprli razstavo njegovih del v graščini v Radovljici. Ob tej priložnosti je prireditelj zapisal: »Dela našega ustvarjalca spominjajo po svojem izrazu in kvaliteti na dela srednjeveških mojstrov obrtnikov, ki svoje umetnosti niso obešali na veliki zvon, pa so vendarle zapustili dediščino, ki jo občudujemo še danes.«

V zreli fazi življenja je v kovanju malih plastik uresničeval svoje kiparske ambicije (ovnove glave, maske). Leta 1974 je za moderno oblikovani kovani korpus Kristusa na križu prejel zlato medaljo za plastiko na mednarodnem sejmu obrti v Münchnu. Leto pred smrtjo (1975) je 42 kosov svojih stvaritev poklonil Kovaškemu muzeju. V muzejski zbirki, v t. i. Bertoncljevi sobi, so se ohranili nekateri ključni eksponati iz njegovega kroparskega in deloma kamnogoriškega obdobja, zlasti kovane mreže z bogato ornamentiko, ovnove glave, maske in kovani zmaji. Bertoncelj je manj znan kot mojster peresa. Med obema vojnama je objavljal svoje črtice v glasilu Zadrugar, leta 1973 je v samozaložbi izdal Kroparske zgodbe, v katerih je opisoval življenje, običaje in kovaško tradicijo v Kropi.