Rodil se je mami Ani in očetu Rudolfu, znanemu primorskemu revolucionarju, ki je bil leta 1928 prisiljen oditi v ilegalo – najprej v Francijo in nato v Belgijo. Zanj in za brata Grozdana sta nato skrbela mama in stric, ki je obdeloval polja. Težko so se prebijali. Otroštvo je preživel na vasi, med igro in kmečkimi opravili. Hodil je v italijansko osnovno šolo. 8. marca 1943 sta bila z bratom mobilizirana v »posebne« kazenske bataljone italijanske vojske v Aquilo v južni Italiji. Od tam je bil premeščen v Brindisi – v Orio. Po razpadu fašističnega režima se je priključil Prekomorskim brigadam. S 13. Proletarsko brigado je prišel v Drvar, kjer je bil prav v času letalskega napada, ko so skromne partizanske sile obranile ogroženi glavni štab. Tam se je udeležil tečaja za sanitetne referente – tečaj je bil nagrada za njegovo požrtvovalno skrb za ranjence. Nato se je pridružil 6. Lički diviziji. Zaradi bolezni je bil poslan na okrevanje, nato pa v Slovensko Primorje. Na Komandi mesta Koper se je spet srečal z bratom. Zaradi šibkega zdravja je delal v ilegali v domači vasi. 16. januarja 1945 je njega, dva partizana in gospodarja hiše Andreja Korena napadla nemška patrulja. Mamo Ano so ubili na pragu hiše, njega pa – ranjenega s strelno rano v ramo – odpeljali v zapor Coroneo na zaslišanje, od tam pa v internacijo v Dachau. Konec aprila 1945 je ob prihodu zaveznikov v taborišču Dachau spet srečal svojega brata. Dosti kasneje je spoznal tudi sotrpina iz Dachaua, pesnika Bojana Ajdiča in mnoge druge ljudi, vključene v spravo med pregnanimi in nasledniki preganjalcev narodov.
Po osvoboditvi je najprej služil kot pomorski in obmejni zaščitnik v Škofijah pri Kopru. Nato si je pridobil poklic električarja in se zaposlil v Elektro Koper, rajon Izola. Z ženo Mirando, bolničarko v izolski bolnišnici, sta imela sina Vladimirja in hčerko Leonido. Upokojil se je kot delovodja elektromonterske skupine v Izoli. Življenje mu je izpolnjevalo tudi veselje do ribištva in vinogradništva.
Vsa ta leta ga je močno vznemirjala usoda očeta Rudolfa – leta 1935 je družina prejela njegovo zadnjo razglednico. Leon se je odločil, da bo očeta poiskal. Desetletja je vztrajno spraševal, pisal, trkal na vrata očetovih sodobnikov, raznih ministrstev, uradov in mednarodnih ustanov, da je lahko ujel v roke prvo šibko otipljivo nit o tragični očetovi usodi – končal je kot žrtev stalinističnega nasilja v Sibiriji. Pri svojih 70ih letih je štirikrat odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer si je na svoje stroške najel prevajalce in vodiče. Počasi je odkril množično grobišče žrtev stalinistične represije v Prigorodnem nedaleč od kazahstanskega mesta Aktjubinsk, kjer je končal njegov oče, pa tudi arhive s podatki o zaslišanjih in mučenjih. S sklepom Vrhovnega sodišča je bil oče Rudolf rehabilitiran, Leon pa je v parku žrtev posadil nekaj istrskih hrastov. Za njegovo vztrajnost pri iskanju očeta so se mu tudi uradno oddolžili – proglasili so ga za častnega meščana Aktjubinska ter mu poklonili kazaško narodno oblačilo. S svojih poti se je vrnil z žaro prsti z ostanki nedolžnih žrtev in jo 25. novembra 1995 ob prisotnosti velike množice položil v grob na pokopališču v Marezigah. S tem je prinesel domov tudi pomembno sporočilo, da je bil njegov oče med tistimi, ki so se odkrito in odločno postavili po robu stalinistični represiji ter to svojo pokončno držo plačali z življenjem. Na svojih potovanjih v Rusijo in Kazahstan je Leon sklepal nova prijateljstva in svoje poslanstvo utrjeval v luči sožitja, sprave in strpnosti.
Zadnja leta se je posvečal pisanju svojih spominov, ki jih je objavil v knjigah: Spomini na zadnji transport iz tržaškega zapora Coronea v lagar smrti Dachau (2005), Zasebni manifest (2005) in Od III. Internacionale do Evropske skupnosti (2004).
V teh knjigah izpoveduje svoje trpljenje, razmišljanja, sanje, ljubezen do ljudi, živali in domače grude, spoštovanje zdrave kmečke pameti, predanost prijateljstvu in zavračanje krivice.
Dela:
Spomini na zadnji transport iz tržaškega zapora Coronea v lagar smrti Dachau (Izola 2005)
Zasebni manifest (Izola 2005)
Od III. Internacionale do Evropske skupnosti (Izola 2004)
Milan Gregorič: Ljudje mojega časa. Trst 2005
Milan Gregorič: Portret Leona Bernetiča. Tipkopis. Koper 2002
Drago Mislej: Odšel je Leon Bernetič. Mandrač, 3. julij 2008