BERKE, Ivan

Bil je sin križevskega duhovnika Jožefa Berkeja (po rodu iz Sebeborec), med drugim tudi poslanca v ogrskem parlamentu. Rodbina po očetovi strani je nosila plemiški naslov od leta 1609. Ivanov stric Franc Ksaver Berke je bil puconski duhovnik in senior, ki je leta 1817 poskrbel za drugo izdajo Küzmičevega Nouvega Zákona.

Ivanova mati Terezija Sabo (madž. Szabó) je bila madžarsko-slovenskega rodu. Izhajala je iz madžarske, prav tako plemiške, družine v Szentgyörgyvölgyu, njena mati pa je bila Slovenka Eva Kregar. V Ivanovi rodbini je bilo še več sorodnikov, ki so bili vsi znani ljudje v Slovenski krajini in bližnjih madžarskih krajih (v Őrségu ali Zalskem).

Teologije je študiral v Šopronu in na Dunaju. V Križevce se je vrnil julija 1836 in s tem tri leta po očetovi smrti prevzel duhovniško službo, ki jo je nato opravljal vse do smrti. Dal je razširiti cerkev, zgraditi župnišče, učiteljsko stanovanje, novo dvorazredno šolo in najemniško hišo za gmajno (vaško skupnost). Gmajna je pridobila tudi vso cerkveno posest, od katere je bil velik del njegove lastne.

Veljal je za spoštovanega človeka, na katerega so se obračali zmeraj, kadar so potrebovali nasvet v zvezi z zadevami Železne županije. Udejstvoval se je v politiki. Prispeval je k temu, da je bil njegov brat Jozsef izvoljen v ogrski parlament, sam pa je bil član in predsednik t. i. šolske stolice (državnega odbora za šolstvo). V virih je zaslediti, da naj bi bil tudi on državni poslanec.
Poročen je bil z Rozalijo Fink. V zakonu se mu je rodilo enajst otrok, a le pet jih je dočakalo polnoletnost. Usoda je hotela, da ga je preživela samo najstarejša hči Terezija (Theresia), ki je bila poročena z evangeličanskim duhovnikom v Bodoncih. Najmlajša hčerka Suzana (Zsuszanna) pa je bila poročena s pisateljem Janošem Flisarjem.

Berke je sledil usmeritvam Štefana Küzmiča, Jurija Cipota in Aleksandra Terplana. V drugi polovici 19. stoletja je bil tako rekoč edini evangeličanski duhovnik v Slovenski krajini, ki ni zavračal zbliževanja ogrskih Slovencev z drugim Slovenci na avstrijskem področju. Nikoli ni podpiral madžarizacije prebivalcev. Medtem pa so madžarsko usmerjeni duhovniki in uradniki  poskušali vplivati na Janoša Kardoša, da bi se zavzel za samostojen “vendski” jezik, s čimer bi lahko dokazali tudi, da je prekmursko-porabsko ljudstvo “vendski” narod.

Bil je prijatelj Jozefa Miloslava Hurbana, vodje slovaškega nacionalnega gibanja. Iz virov je razvidno, da naj bi ga slednji dvakrat osebno obiskal v Križevcih. Prvič leta 1836 in drugič v času revolucije leta 1848, ko naj bi  ga nagovoril k protimadžarskemu uporu. A Berkeju je bilo nasilje tuje.

Prijateljeval je tudi s slovenskim literarnim zgodovinarjem Antonom Janežičem, o čemer priča dejstvo, da se je pri zbiranju prekmurskih besed naslanjal na njegov slovensko-nemški slovar.
Ob 80. letnici mu je cesar Franc Jožefa I podelil odlikovanje, ki pa ga je sprva zavrnil. Šele po dolgotrajnem prepričevanju gornjelendavskega grofa in okrajnega glavarja je odlikovanje sprejel. To je bil tudi čas, ko je bil član in predsednik odbora za šolstvo. V tej vlogi je kasneje, malo pred svojo smrtjo, v Šopronu ustanovil fundacijo v vrednosti 1200 kron za šolanje prekmurskih duhovnikov.

Ivan Berke je poskrbel za četrto izdajo Küzmičevega prevoda Nove zaveze v prekmurščino, pri čemer je sledil Terplanovi izdaji, ki je bila jezikovno in pravopisno že preoblikovana. Berkejevo izdajo so objavili leta 1883 na Dunaju pod naslovom Nôvi Zákon.

1871 je izdal drobno knjižico Pôtikazanye za one, ki szo nê vrácsi, pro o’zivávanyi lüdi na pô mrtvi, i prvo pomáganye pri nágloj ‘zitka pogibeli, ki je bilo neke vrste versko-duševno navodilo pri skrbi za umirajoče ali pomoč ob nenadni smrti. Žal se ni ohranil noben  primerek.

Izdal je tudi drugi ponatis Kardoševega učbenika ABC zacsétne knige cstenyá za vesznicske solé, ki je bil nekoliko skrajšan od prvega.
Berke je začel sestavljati prvi popolni prekmurski slovar. Besede je iskal tako v knjigah kot tudi pri govorcih. Naslonil se je na Janežičev knjižnoslovenski slovar in srbohrvaški Žepni rječnik Ivana Filipovića. Berkejevo zbirko besed je podedoval Janoš Flisar, ki jo je dopolnil in delno objavil v svojem slovarju Vogrszki-vendiski rêcsnik leta 1922. Večina zbranih besed (skoraj 50 tisoč izrazov) pa je ostala v rokopisu.

Madžarska vlada mu je naročila, naj napiše knjigo o izvoru Vendov, a je odklonil, saj bi s tem dokazoval, kako so ogrski Slovenci Vendi, ne pa pripadniki slovenskega naroda. Anton Trstenjak, znani štajerski pisatelj, gledališki zgodovinar in organizator, ki ga je prav tako obiskal v Križevcih,  je v svojem potopisu Slovenci na Ogrskem zapisal, da so Berkeja prosili, naj dokazuje, kako ogrski Slovenci (Vendi) pravzaprav izhajajo iz Madžarov. Zapisal je: “Dokazati bi se to menda dalo po mažarskem predpisu. Mažar pravi ebéd. Ker imajo Slovenci besedo obed, dalo bi se trditi, da so to besedo Slovenci prejeli od »Vogrov«, iz česar bi se moglo izvajati, da Slovenci res izhajajo iz »Vogrov«! Berke ni bil mož, kateri bi izdajal svoj narod in kateri bi prodajal svoje notranje prepričanje in je odklonil bogato nagrado. Ohranil si je tako neomadeževan značaj, a slovenskemu narodu je prihranil narodno sramoto.” (str.  187)