Stavbarski in kamnoseški mojster je živel in delal v notranjosti Istre, v drugi polovici 15. stoletja. Kamnoseških del se je po vsej verjetnosti izučil med delom v kamnolomu, nato je odprl svojo kamnoseško delavnico. Na svoja dela, ki jih je opravljal predvsem za cerkvene naročnike, je pogosto v glagolici vklesal svoje ime. Njegov najstarejši podpis zasledimo na zvoniku cerkve sv. Janeza Krstnika v Predloki pri Črnem Kalu. Obnovo kamnitega zvonika sta z mojstrom Jakšo zaključila leta 1461. Na Vrhu pri Buzetu se je dve leti kaseje podpisal na cerkev sv. Antona, ki pa ni več ohranjena v prvotni obliki. Obe cerkvi hranita izrezani kustodiji (kamnita tabernaklja, uporabljena za hranjenje svetega olja in evstarihije), na katere je Benko svoj čas vklesal svoje ime, leto izdelave in ime naročnika.Benkove mojstrovine so skromne, a pomembne, saj razkrivajo umetniške potrebe in ekonomske zmožnosti tedanjega okolja.
Kot Benkovo se v literaturi često navaja tudi starejšo hišo v Črnem Kalu, ki pomembno priča o stavbarski kulturi v kmečkem okolju tedanje Istre. Na njenem pročelju vklesan napis pove, da sta hišo postavila mojstra Andreas in Benko, a ni dokazano, da gre za Benka iz Sočerge. Zgrajena je bila s krepkimi, natanko izklesanimi kamnitimi bloki, podobno kot hiše v tedanjih Benetkah, vendar je njena arhitektura bliže romantiki kot renesančni umetnosti. Kljub majhnosti še danes daje vtis, kot bi bila postavljena za večnost.
Ekl, V. Dva srednjeveška istrska mojstra. Slovensko morje in zaledje, 1977,Let. I, št. 1, str. 103-112.
Enciklopedija likovnih umjetnosti: 1. knjiga: A-Ćus. Zagreb : Leksikografski zavod FNRJ, 1959, str. 327.
Jakomin Kocjančič, T. Mojster Benko iz Sočerge. Brazde s trmuna, 2002, št. 7, str. 11-15.
Primorski slovenski bibliografski leksikon: prva knjiga, 2. snopič: Bartol-Bor. Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 1975, str. 63.