BAŠ, Franjo

Po končani osnovni šoli v Braslovčah se je vpisal na gimnazijo v Celju. Zaradi nekoliko sovražnega razpoloženja do celjskih Nemcev in javnega izražanja slovenstva so ga iz gimnazije izključili. Šolanje je nadaljeval v Kranju, kjer je njegovo izobraževanje leta 1917 prekinila prva svetovna vojna. Po vrnitvi iz italijanskega vojnega ujetništva je leta 1920 z odliko maturiral na kranjski gimnaziji.
Njegova pot v mestu ob Dravi se je pričela leta 1925, ko je po končanem študiju geografije in zgodovine nastopil službo srednješolskega profesorja. Po začetnem poučevanju na klasični gimnaziji je med leti 1926 in 1932 poučeval najprej na moškem, kasneje pa še ne ženskem učiteljišču. Profesorske vrste je zapustil leta 1932, ko je nastopil službo arhivarja novoustanovljenega Banovinskega arhiva.
Ob Baševem prihodu v Maribor je bilo v mestu le malo možnosti za poglobljeno znanstveno delo. Prve znanstvene ustanove so bile še v nastajanju, poklicnih delovnih mest v njih pa še ni bilo. Tako je bil Baš od leta 1932 naprej prvi znanstvenoraziskovalni in poklicni delavec s področja muzejstva in arhivistike v mestu nasploh.
Ker je bil arhiv tesno povezan z mariborskim muzejem in dejavnostjo Zgodovinskega ter Muzejskega društva, je Baš ob urejanju arhiva skrbel tudi za mestni muzej. Banovinski arhivar in vodja muzeja je ostal vse do okupacije leta 1941, ves ta čas pa je bil tudi tajnik Zgodovinskega in Muzejskega društva, predsednik Zgodovinskega društva in urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje. Ker mesto pred vojno ni imelo arheologa, pa se je sam lotil tudi  organizacije arheoloških izkopavanj.
Ko je mariborska občina leta 1933 kupila mariborski grad, si je še posebej prizadeval, da bi grajsko stavbo pridobil za potrebe muzeja in arhiva ter to leta 1937 tudi dosegel. Kot kustos muzeja in med leti 1945 in 1950 tudi njegov prvi ravnatelj, je poskrbel za obnovo gradu in razširitev muzejskih zbirk ter tako muzej razvil v osrednjo kulturno ustanovo v mestu.
Leta 1950 je bil premeščen na Ministrstvo za znanost in kulturo v Ljubljani, kjer je dve leti vodil Odsek za muzeje, galerije in spomeniško varstvo. Leta 1952 je postal ravnatelj novoustanovljenega Tehniškega muzeja Slovenije in s svojim znanjem ter prakso aktivno sodeloval pri ustanovitvi mreže slovenskih tehniških muzejev. Vse od svojega prihoda v Ljubljano je kot prvi predavatelj te stroke pri nas predaval muzeologijo in spomeniško varstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavatelj in direktor osrednjega slovenskega tehniškega muzeja je ostal vse do upokojitve leta 1963.
Veljal je za mnogostranskega proučevalca, terenskega opazovalca in velikega popotnika. Njegovo široko zanimanje za zgodovino, geografijo, etnologijo in arheologijo se odraža v več kot 700 bibliografskih enotah. Svojih razprav ni objavljal samo v znanstvenih revijah in zbornikih, temveč je pod najrazličnejšimi psevdonimi sodeloval tudi v dnevnem časopisju. Kot odličen poznavalec narodnih razmer na Slovenskem Štajerskem med 2. svetovno vojno pa je med leti 1945 in 1949 sodeloval tudi pri različnih akcijah za vrnitev kulturnega premoženja, ki ga je iz slovenskega ozemlja odpeljal okupator.
Zaradi kapi je zadnja štiri leta življenja preživel odmaknjen od javnega življenja, v katerem se je dolga desetletja močno uveljavljal.