Najprej je obiskoval šolo v Domanjševcih, zatem pa v artikularnem kraju Nemescsó, kjer je postal nanj pozoren Štefan Küzmič, ki je v tistem času poučeval na tamkajšnji evangeličanski šoli. Pri njem je Bakoš končal t. i. latinsko šolo, nato pa odšel na evangeličanski licej v Šopron. Na znamenitem bratislavskem evangeličanskem liceju je uspešno končal študij v šolskem letu 1763/64, nakar je bil štiri leta vzgojitelj v Jeszenakovem licejskem internatu. Še pred letom 1771 naj bi se, najverjetneje kot učitelj, vrnil v artikularno mesto Nemescsó in tam ostal kot poznejši pastor vse do konca leta 1779. Zatem je v Šurdu postal Küzmičev naslednik kot tretji slovenski predikant, leta 1784 pa odšel v Križevce v Prekmurju za pastorja, kjer je z veliko vnemo organiziral slovensko protestantsko bogoslužje. Med prekmurskimi Slovenci v Križevcih in okolici je služboval do sredine leta 1790, nato pa se je zaradi posebnih (neznanih) razlogov ponovno vrnil v Šurd. Tam je bil postavljen za sovodilnega člana slovenskih cerkva oz. za seniorja okoliških evangeliških pastorjev. Do smrti leta 1803 je po zgledu Štefana Küzmiča deloval med usihajočim slovenskim življem in za slovenski živelj drugod.
Med njegovimi deli izstopa zlasti pesmarica Nouvi Graduval (1789), ki je temeljni kamen Bakoševih prizadevanj, da bi se v prekmurskih evangeličanskih cerkvah utrdilo in izpopolnilo cerkveno petje, poleg tega je Bakoš s pesmarico ohranil pomemben del starega cerkvenopesemskega izročila. Omeniti pa velja tudi Bakoševa pisma prijatelju, svetovalcu in podporniku Mihaelu Institorisu Mošovskemu v letih 1771-1791, ki so dragocen vir za spoznavanje takratnih verskih, narodnostno-kulturnih in socialnih razmer v prekmurski evangeličanski skupnosti ter njene povezanosti s slovaškimi (bratislavskimi) krogi.
Agenda sermone vandalico conscripta. Rokopis, 1785, 1979 (faksimile).
Nouvi Gráduvál, vu sterom sze vö zebráne, pobougsane, i zdaj vete nuovi réd posztávlene dühovne peszmi nahájajo szamomi Bougi na diko vö dáni. Šopron: 1789.
Szlovenszki abeczedár za drouvno deczo vö stámpani.Bratislava: 1786, 1793 (2. izd.).
Novak, V. Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov, 1976, str. 61-64.
Šebjanič, F. Slovenski obrednik Mihaela Bakoša. Murska Sobota: Pomurska založba, 1979.
Kuzmič, F. Mihael Bakoš – prekmurski protestant. Vestnik, 1992 (4. junij), let. 22, str. 9.
Just, F. Panonski književni portreti 1. Prekmurje in Porabje A – I. Murska Sobota: Franc-Franc, 2006, str. 31-39.
Šebjanič, F. Pisma Mihaela Bakoša Mihaelu Institorisu – Mošovskemu. Jezik in slovstvo, 1969, let. 15, št. 3, str. 85-89 (citirano 24. 10. 2014). Dostopno na spletni strani: www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-5XLD57AR/