Kot eden od devetih otrok se je rodil v vasi na meji med tedanjo kraljevino Jugoslavijo in Italijo. Med drugo svetovno vojno so izselili tudi njihovo družino. Po vrnitvi domov so morali ponovno pozidati domačijo. V bližini meje je bilo še vedno polno min, ki so jih Janko in njegovi prijatelji, ob pomoči poklicnega minerja, odstranjevali. Osnovno šolo je obiskoval v bližnjih Sovodnjah, kjer se je vključil v kulturno-umetniško društvo. Kot samouk je leta 1950 je začel igrati kitaro. Po prve strune sta z mamo odšla v Idrijo, kjer jih je dobil za pol kg masla. Kasneje pa je začel igrati v raznih ansamblih.
Leta 1957 se je zaposlil v tovarni gumijevih izdelkov Sava v Kranju. Vključil se je v mladinsko glasbeno sekcijo in bil leta 1967 med ustanovitelji okteta, sestavljenega iz zaposlenih v Savi. Kot tehnični vodja okteta je sodeloval na raznih proslavah, snemanjih, na Radiu Celovec, na koncertu iz naših krajev in pri glasbeni mladini. Leta 1982 se je oktet združil s folklorno skupino Sava. V skupnim programu je sodeloval kot glasbenik pri plesnih točkah in kot pevec pri točkah okteta. Za potrebe folklore se je poleg kontrabasa naučil še nekaterih ljudskih inštrumentov, za rezjanske plese celo čelo. S folklorno skupino je nastopal v mnogih krajih po Evropi in tudi onkraj Atlantika.
Od leta 1980 sodeluje na raznih prireditvah v domači krajevni skupnosti. Prisoten je na razstavah, igrah, na Stražiškem kulturnem tednu in drugih dogodkih, ki se odvijajo v Stražišču, predvsem pa v Šmartinskem domu, kjer je od leta 1984 njegov gospodar oziroma hišnik.
Bil je aktiven tudi pri savskih gasilcih, v Rdečemu križu in pri krvodajalcih. Več let je bil gospodar taborniške koče pod vrhom Sv. Jošta, takrat odreda Albina Drolca, danes rodu Zelenega Jošta.
Ob občinskem prazniku 3. decembra 2011 mu je bila za uspešno delovanje na kulturnem področju Stražišča podeljena Listina o priznanju mestne občine Kranj.
A. Žalar: Nasvet za 50 let skupnega življenja: Težko je in lahko, Sitar, št. 107, 23.4.2011, str. 5