AUERSPERGER, Jakob

Verjetno je bil nezakonski sin Herbarda Turjaškega iz Mokronoga, ki je pripadal eni od mlajših dolenjskih vej te znamenite rodbine. Njegova babica Elizabeta je bila dolgoletna dvorna dama. Umrl je leta 1499 kot prvi novomeški prošt in zadnji iz rodu mlajše srednjeveške turjaške veje.

Leta 1469 je bil diakon Jakob Auersperger z listino škofa in vikarja oglejskega patriarha Andreja Ferentskega posvečen za duhovnika. Sprva je služil v župnijah Črešnjevec pri Slovenski Bistrici in nato v Ponikvi na Štajerskem. V duhu ekumenskih koncilov si je kot sposoben in nadarjen duhovnik prizadeval za duhovno obnovo cerkve ter večjo neodvisnost od oglejskega patriarhata, ki je bil takrat že dolgo pod vplivom Benetk – nasprotnikov Habsburžanov. Bil je v dobrih odnosih s cesarjem Friderikom III. Leta 1474 je s priporočilnim pismom cesarja poromal k papežu Sikstu IV. v Rim. Prav tega leta ga je po njegovih večkratnih prizadevanjih patriarh s priporočilom cesarja Friderika potrdil za župnika v Šentrupertu, kar je ostal, vsaj formalno, vse do smrti. Leta 1480 ga je oglejski patriarh imenoval za arhidiakona, torej svojega namestnika, v Slovenski marki (dolenjski arhidiakonat).

Auersperer ni imel stikov z Novim mestom samo kot arhidiakon, ampak tudi kot ključar ugledne in premožne novomeške bratovščine Rešnjega telesa s sedežem v cerkvi sv. Nikolaja. Zadnja leta Auerspergerovega življenja pa so najtesneje povezana z ustanovitvijo zbornega kapitlja, ki je, kot je videti, vsaj na začetku potekala mimo oglejskega patriarhata. Leta 1493 je bila namreč na njegovo pobudo ob podpori dolenjskih duhovnikov s cesarsko listino Friderika III. dana zelena luč za ustanovitev kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. V začetku leta 1495 je Jakoba Turjaškega za prvega prošta novomeškega kapitlja potrdil še papež Aleksander VI. Leta 1497 se je kot šentrupertski župnik, novi prošt in naddiakon za dolenjsko območje, uspel z mestnimi oblastmi pogoditi glede zemljišča za gradnjo proštije poleg cerkve sv. Nikolaja na mestnem griču. Prav tako se je tega leta s sinom umrlega cesarja Friderika, nadvojvodo Avstrije Maksimiljanom I., dogovoril za dedovanje kapitlja po preminulih članih. Kanonikom kapitlja je kot vladar in lastnik ustanove podelil še meščanske in trgovske pravice ter jih oprostil mestnih dolžnosti in obveznosti kot so straža, javna dela in različne pristojbine.