Anton TURKUŠ

Gimnazijo je obiskoval v Mariboru (1863–1864), Celju (1865–1869) in Gradcu (1869–1871). Romanistiko je študiral v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1876 verjetno diplomiral.

V letih 1876–1884 je kot suplent poučeval francoski in angleški jezik na višji deželni realki v Ljubnem (Leoben) v Avstriji in bil hkrati privatni docent na tamkajšnji rudarski akademiji. V letih 1884–1890 je bil profesor na višji deželni realki in docent modernih jezikov na tehnični visoki šoli v Gradcu. Po letu 1900 je bil premeščen v Černovice (Ukrajina), kjer se je za njim izgubila vsaka sled.

V lirski in epski poeziji ter dramskih besedilih je spodbujal narodno zavest. Zgledoval se je po Josipu Jurčiču in Jovanu Veselu Koseskem. Pisateljevati je začel kot četrtošolec. Takrat je spisal žaloigro v petih dejanjih Veronika Deseniška (1868) z motivom Celjskih grofov in z njo sodeloval na prvem natečaju Dramatičnega društva v Ljubljani (1870). Zanjo je prejel nagrado kranjskega deželnega odbora. Delo ni bilo objavljeno (rokopis je izgubljen). Leta 1871 je v samozaložbi objavil libreto za pastoralno melodramo v treh dejanjih z naslovom Vojska in mir. Lirske in epske pesmi je objavljal v Zori (1872), Kresu (1881–1883), Slovencu in Slovanu ter jih leta 1892 v Gradcu izdal v zbirki Pesmi. Leta 1892 je objavil pripovedno pesnitev Črna Gora. Snov zanjo je povzel po legendi o Ptujski Gori ob napadu Turkov v 15. stoletju. Posvetil jo je lavantinskemu knezu in škofu dr. Mihaelu Napotniku. V istem letu je izdal še satirično verzifikacijo Radikalnim kritikom ljubljanskim kot odgovor Miroslavu Malovrhu na kritiko Turkuševih pesmi v Slovenskem narodu. Spisal je tudi nekaj pesmi, ki so bile kasneje uglasbene. Med njimi je Slavospev Jurčiču, ki ga je uglasbil Stanko Pirnat za slovesnost, organizirano 6. decembra 1881 na Dunaju, v spomin umrlemu pisatelju Josipu Jurčiču.

Objavil je tudi nekaj člankov v Slovenskem narodu, med njimi Pismo iz Dunaja (1874), Pismo iz Pariza (1874), Slovanom je jedini spas v književnosti s Hrvato-Srbi in Slaveni (1878) idr.