Anton FERJANČIČ

Njegov oče Anton je leta 1927 odšel v Argentino, zato je moral sin Anton po opravljenih šestih razredih osnovne šole v Vipavi z delom kot pastir in hlapec pri okoliških kmetih pomagati svoji družini. Leta 1935 se je zaposlil na žagi v Vipavi. Kljub temu, da je leta 1937 odslužil vojaški rok, je bil leta 1940 spet vpoklican. Ko se je njegova vojaška enota maja 1941 vračala skozi njegove kraje, je pobegnil, a so ga ujeli in obsodili na tri leta zapora. Ponovno se mu je posrečilo pobegniti in se pridružiti skupini partizanov (november 1941), v kateri je bil tudi Janko Premrl – Vojko. Februarja 1942 je sodeloval v bitki na Nanosu. Njegova skupina je delovala v Vipavski dolini, iz nje se je osnovala Vipavska četa in junija 1942 je Anton Ferjančič postal njen komandir. Ko so osnovali bataljon »Simona Gregorčiča«. so ga imenovali za intendanta bataljona, oktobra 1942 pa je postal komandant Soškega odreda. Njegovo ilegalno partizansko ime je bilo Zvonko. Po kapitulaciji Italije je bil kratek čas komisar dopolnilnega bataljona v Ajdovščini, nato so ga imenovali za komandirja spremne čete Pokrajinskega komiteja KP za Slovensko primorje in Istro.

Oktobra 1944 je odšel v oficirsko šolo pri Glavnem štabu in decembra 1944 dobil čin kapetana. V tem času je bil v zaledju pri štabu IX. korpusa referent za žage, do konca vojne pa še komandant mest Čepovana, Kranja in Škofje Loke. Po vojni je vodil delavski bataljon, ki je popravljal mostove, ter bil komandant taborišča za vojne ujetnike v Kranju. Konec leta 1945 je bil premeščen k milici. Leta 1947 je prišel na Gozdno upravo v Tolminu in opravil 1. letnik gozdarske šole. V lesni industriji je kasneje do upokojitve delal še pri Promlesu in v LIP Ajdovščina.