Anton CEBEJ

Anton Cebej je bil najstarejši med sedmimi otroki Matija Cebeja in njegove žene Marine. Kako je postal slikar ni znano, prav tako tudi niso znani ostali dogodki iz njegovega življenja ter kraj in čas njegove smrti. Njegov razvoj lahko spremljamo le skozi njegova dela. Tako zasledimo v zgodnji fazi vpliv beneških slikarjev, tehnična karakterizacija potez njegovega slikarskega čopiča pa kaže vpliv slikarja Metzingerja iz Ljubljane. Povezavo na Metzingerjevo delavnico nakazuje tudi dejstvo, da je Cebej po njegovi smrti 1759 prevzel nekatere njegove naročnike.
V Ljubljani je živel v petdesetih letih 18. stoletja, vendar ni bil včlanjen v slikarsko bratovščino. Cebej je predstavnik ljubljanskega baročnega slikarstva in je zaokrožil smer, ki sta jo na Kranjskem v začetku 18. stoletja vpeljala Giulio Quaglio in Janez Valentin Metzinger. Njegova zgodnja dela kažejo na šolanje pri nekem lokalnem slikarju, kmalu pa se je stilno približal Metzingerju. Od njega se loči po lahkotnejši, manj patetični kompoziciji in po svetlem, prosojnem koloritu, ki ju je povzel od beneških mojstrov. Kolorit njegovih del pa spominja na Berganta. V letu 1750 je Cebej že popolnoma samostojen mojster in čeprav ga prištevamo k ljubljanskemu baročnemu krogu in ga imamo za enega izmed štirih največjih njegovih predstavnikov (poleg V. Metzingerja, F. Jelovška in F. Berganta), ni mogoče trditi, da je imel Cebej v Ljubljani stalno bivališče in svojo slikarsko delavnico. Za Ljubljano je sicer dosti delal, iz dokumentov pa izvemo le, da so ga leta 1764 šteli med priseljence in da je bil 1766 član Marijine bratovščine. Ohranjena dela pričajo, da je njegova dejavnost segala od Primorske čez Kranjsko, Štajersko in Belokranjsko vse do Hrvaške in Slavonije. Bil je dobro znan in priljubljen baročni cerkveni slikar, njegov opus je precej velik in obsega fresko-slikarije in slike v olju. Iz arhivskih zapisov pa je razvidno, da je izdeloval tudi načrte za oltarje in slikal portrete.

Zadnja leta svoje življenja naj bi preživel v Ljubljani, nekaj njegovih del je shranjenih v Narodni galeriji. Njegovo zadnje delo se pojavi leta 1774.