Andrej KALAN

Med letoma 1871 in 1879 je obiskoval gimnazijo, med letoma 1879 in 1883 je študiral teologijo v Ljubljani in bil leta 1882 posvečen v duhovnika. Svojo duhovniško pot je začel na Gorenjskem, kot kaplan v Predosljah, Preddvoru, Cerkljah na Gorenjskem in Preski, nadaljeval in sklenil pa v Ljubljani, kjer je postal generalni vikar in stolni prošt.

V politično življenje v avstro-ogrski monarhiji je vstopil kot kaplan v Trnovem med letoma 1886 in 1890. Leta 1888 je na njegovo pobudo začel izhajati časnik Domoljub, najprej kot priloga Slovencu, katerega urednik je bil 11 let. Kot predsednik Katoliškega tiskovnega društva je vodil gradnjo Katoliške tiskarne, ki je po drugi svetovni vojni postala Ljudska pravica, še danes pa v njej domuje časnik Dnevnik.

Leta 1895 je bil skupaj z Otonom Detelo v kmečkih občinah volilnega okraja Kranj – Tržič – Loka izvoljen v kranjski deželni zbor. Leta 1900 na deželnozborskih volitvah ni več kandidiral, saj je postal ravnatelj Marijanišča in se za več let umaknil iz političnega življenja. Ljubljanski škof Jeglič ga je leta 1907 predlagal za stolnega dekana in leta 1917 za stolnega prošta, vendar je dunajska vlada zaradi njegove radikalne narodne usmeritve oba predloga zavrnila.

Na slovensko politično prizorišče se je vrnil leta 1917, ko je podpisal izjavo za majniško deklaracijo. Ob prelomu v katoliški Slovenski ljudski stranki je podprl dr. Janeza Evangelista Kreka proti dr. Ivanu Šušteršiču. Državnozborska poslanca dr. Šušteršič in Fran Jaklič sta izstopila iz Jugoslovanskega kluba v dunajski državni zbornici. Dr. Šušteršič je razglasil razdružitev stranke in opozicija je izvolila začasen izvršilni odbor s Kalanom na čelu.

Leta 1919 je bil imenovan za stolnega prošta in generalnega vikarja. V Narodni vladi SHS v Ljubljani je vodil poverjeništvo za poljedelstvo in ta oddelek je do pomladi 1920 vodil tudi v poznejši Deželni vladi za Slovenijo v Kraljevini SHS.