Andrej ČEBOKLI

Osnovno šolo je dokončal v domačem kraju, nato je bil dve leti v goriški vadnici Šolskega doma, potem eno leto v državni pripravnici, nakar se je po zaslugi vikarja Jakoba Fona vpisal v gimnazijo v goriškem malem semenišču. Finančno mu je pomagal stric Andrej. Po maturi leta 1914 je moral, kljub temu da je bil že vpisan na Univerzo v Gradcu, oditi v vojno. Bojeval se je na večih frontah, domov se je vrnil leta 1918 in se tu eno leto zdravil za revmo. V letih 1919 do 1922 je na ljubljanski univerzi študiral romanistiko in slavistiko. S šolskim letom 1922/1923 se je zaposlil kot namestni učitelj slovenščine in italijanščine na ženskem liceju v Ljubljani, vendar se je moral zaradi revmatizma in tuberkuloze umakniti nazaj domov. Tu je kmalu tudi umrl.
Andrej Čebokli je objavljal predvsem pod psevdonimom Andrejanov. Leta 1912 je prvič objavil svojo poezijo, in sicer v časopisu Zora; tudi prozo je objavljal že pred vojno (Ljubljanski zvon), največ svojih del pa je obelodanil po vojni v Domu in svetu (1920-1923) ter v goriški Mladiki (1920). Nekateri njegovi teksti so ostali v rokopisu; med njimi je za poznavanje njegovega značaja ter načrtov za nadaljnje literarno ustvarjanje vsekakor najbolj zanimiv dnevnik, ki ga je pisal med vojno.
Po slogu in tematiki spada Čeboklijevo literarno ustvarjanje v prvo ekspresionistično fazo. Vsekakor lahko v vsebinah njegovih del prepoznamo težo bolečine, ki se je vanj vtisnila z grozotami prve svetovne vojne: človeško krutost in sovraštvo je nenehno primerjal s podobami čiste in neomadeževane narave.