Andrej ČEBAŠEK

Med leti 1830-32 je obiskoval normalko v Ljubljani. Med leti 1832-44 je v Ljubljani obiskoval gimnazijo. Nato je obiskoval licej in študiral bogoslovje prav tam. Posvečen je bil leta 1844. Eno leto je služboval kot adjunkt (pristav, pomožni uradnik) v semenišču. Med leti 1845-47 je bil v Avguštineju na Dunaju. Za doktorja teologije je bil promoviran leta 1847.

Kaplansko službo je opravljal najprej v Stari Loki, nato v Mengšu. Jeseni leta 1852 je bil na bogoslovju v Ljubljani imenovan za profesorja dogmatike in metafizike in teologije. Poučeval je do leta 1885. Leta 1868 je bil med soustanovitelji Katoliške družbe na Kranjskem. Najprej je bil njen tajnik, kasneje podpredsednik. Leta 1870 je izdal brošuro o prvih društvenih mesecih Letni shod Katoliške družbe. Imel je vizijo, da bi iz društva zrasla politična stranka. Nekaj časa je bil urednik in sotrudnik društvenega časopisa Glasi Katoliškega društva (1877-86). Do leta 1886 je izšlo 20 zvezkov časopisa. Na društvenem občnem zboru leta 1886 je Čebašek imel govor, v katerem je podal zgodovino Katoliškega društva. Katoliško društvo je leta 1892 v Ljubljani organiziralo vseslovenski katoliški shod. Čebašek je bil predsednik pripravljalnega odbora. O shodu je naslednje leto izšlo Poročilo o prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892 v Ljubljani. Leta 1872 je postal častni kanonik in vodja semenišča. Zavzemal se je za delavnost gojencev semenišča in za njihovo čim boljšo izobrazbo. Želel si je ustanoviti društvo, ki bi gojilo teologijo in izdajalo slovenske teološke knjige. Zavzemal se je za narodno prosveto.

Leta 1880 je bil imenovan za stolnega kanonika. Leta 1886 je dobil naslov papeževega domačega prelata, nato tudi naslov apostolskega pronotarja. Leta 1896 je postal stolni dekan. Deloval je na teološkem področju, bil je odličen govornik, pridigar, pospeševal je katoliško narodno gibanje. Pisal je razprave iz teologije. Za časopise je pisal prispevke o cerkvenopolitičnih razmerah in razmerah v kulturi. Sodeloval je pri Wolfovi izdaji sv. pisma. Bil je predsednik Duhovnega podporniškega društva, podpornik deške sirotišnice v Marijanišču, podpornik dijakov. Večino svojega premoženja je zapustil Vincencijevi družbi.