ANDLOVIC, Jože

Do tretjega leta starosti je živel s starši in dvema sestrama na Trnovem v Ljubljani, nato so se preselili v Škofljico, kjer je Jožetov oče ustanovil podjetje – strojno mizarstvo z elektrožago. Osnovno šolo je obiskoval v Šmarje-Sapu in na Vrtači v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji, ko ga je »zgrabila« vojna vihra – na dan maturitetnega izpita se je znašel med zajetimi potniki na ljubljanski železniški postaji in bil kasneje odpeljan v taborišče v Gonarsu, kjer je preživel 7 mesecev. Po vrnitvi domov je maturiral v Ljubljani na gimnaziji in izbral študij medicine, a ga je dokončal šele po vojni. Konec leta 1943 je v vrstah domobrancev deloval kot sanitejec. Sredi leta 1944 je bil dvakrat ranjen, ujeli so ga partizani in ga zadržali v svojih enotah, najprej kot pomočnika, nato mitraljezca v Štajerski brigadi. Ponovno je bil ranjen in med zdravljenjem opravil sanitetni tečaj ter bil določen za bolničarja v jurišnem bataljonu XV. divizije. Potem je bil ranjen v glavo, zdravil se je v zavezniški bolnišnici v Bariju (Italija). Po osvoboditvi se je vrnil v domovino, kjer je nadaljeval zdravljenje in študij medicine. Ustvaril si je družino in bil oče dveh otrok.

Po končanem stažiranju (1951–1955) se je odzval pozivu takratnega ministra za zdravstvo, naj gredo »novopečeni« zdravniki vsaj za nekaj let na deželo, kjer je bilo hudo pomanjkanje zdravnikov. Tako je odšel na Tolminsko, kjer je dobra 4 leta služboval kot splošni zdravnik na Mostu na Soči. Po specializaciji je bil do upokojitve leta 1980 (17 let) zaposlen v splošni bolnišnici v Šempetru kot specialist kirurg.

V gore je bil zaljubljen že od otroških let – kot gimnazijec je opravil pristope na številne slovenske dvatisočake. Z alpinizmom se je ukvarjal od leta 1946, v Gorski reševalni službi (postaja Tolmin) je sodeloval od leta 1961 dalje. V vrstah novogoriških planincev je bil priljubljen kot vodja številnih zahtevnih vzponov v domače in tuje gore. Sodi v ozek krog ljudi, ki so aktivno sodelovali pri ustanovitvi sedanjega alpinističnega odseka v Novi Gorici.

Poleg številnih obveznostih se je kot zdravnik z bogatimi alpinističnimi izkušnjami udeležil več domačih in ene mednarodne odprave v najvišja svetovna gorstva (Andi in Himalaja).

V starosti od 42. do 59. leta je sodeloval na sledečih izvenevropskih odpravah:
1965 – odprava na Kangbačen
1969 – odprava na Anapurno (na vrhu Anapurne IV 7525 m)
1974 – odprava na Kangbačen
1980 – italijansko-nepalska odprava na Everest
1981 – sodeloval kot inštruktor na prvem šolanju šerp v Slovenski gorniški šoli v Nepalu
1982 – prva primorska odprava na Aconcaguo (na vrhu Miradorja 6089 m)

Na odpravah je bil med prvimi zdravniki, ki so meje strokovne medicinske pomoči pomaknili iz baznega tabora visoko v himalajska pobočja, kar je dvigalo pogum plezalcem, obenem pa so bili terapevtski učinki, zlasti pri omrzlinah, opazno boljši, kot če bi prizadeti dobili prvo pomoč in zdravljenje šele v baznem taboru. Njegova mobilna ambulanta je na odpravah delovala neprestano, veliko je pomagal nosačem in številnim domačinom ob običajno več tednov trajajoči poti do gora, kjer ni bilo nobenih zdravnikov.

Za svoj prispevek na področju gorništva, še posebej himalaizma in gorske reševalne službe, je dr. Jože Andlovic prejel številna visoka domača in mednarodna priznanja.